Tomaž Čefuta na Maratonu Franja

Maraton Franja 2018

Cerkno – Kladje, 7 km, 450 m višinske razlike, naklon med 7 in 10 %.

Leta 2018 sem se odločil poskusiti prinesti domov majico Maratona Franja, ki jo dobi tisti, ki najhitreje prevozi klanec med Cerknim in Kladjem (in ne prvi, ki pride na vrh).

Tekma se šteje tudi kot kvalifikacija za svetovno prvenstvo v Granfondu, ampak vedel sem, da se bom tako ali drugače, razen v primeru specifičnih težav, uvrstil med prvih 25 % tekmovalcev.

Zato sem se odločil, da bom tekmoval lahkotno in hranil energije do začetka vzpona.

Na svoje kolo TREK Emonda sem montiral kolesa z nizkim profilom s superlahkimi gumami Veloflex. Kolo je tehtalo 6,8 kg, ampak zahvaljujoč se izredno lahkim kolesom je bilo poskočno v izmenjavah ritma in podajanjem v vzpone. 

Čim bolj hraniti energije se je izkazalo za pravilno, vendarle bi me kmalu stalo odstopa od dirke.  V prvem delu dirke sem bil namreč dobro pokrit v skupini, ki je držala tempo 50 km/h. Na žalost lahko na tem dogodku sodeluje vsak in ker na začetku ni nobenega vzpona, ki bi razredčil tekmovalce, se hitro znajdeš s kolesarji, ki niso navajeni hitre vožnje v skupini, in vsako leto se zgodi, da pri prvem zožanju dirke pride do padcev. Leta 2018 je padlo izrazito visoko število kolesarjev. Jaz sem bil med prvimi, ki se je ustavil brez padca, in na srečo se nihče za menoj ni zaletel vame. Na tleh je obležalo vsaj ducat kolesarjev, drugi pa so se pobirali svoja kolesa, da bi nadaljevali z dirko. Čim sem se podal naprej, sem opazil, da sem precej zaostal za vodilnimi na dirki, ampak odločil sem se, da ostanem miren in nadaljujem s svojo strategijo. Poizkušal sem izkoristiti sledi najhitrejših kolesarjev, da sem počasi dohajal skupino, ki se je že preoblikovala v kolono.

V tem počasnem dohitevanju, ki je trajalo kakšnih 70 km, sem se trudil ne zapraviti niti enega samega wata in redno vnašati gorivo z energijskimi geli in napitki. V Cerkno sem prispel s približno 30 sekundami zaostanka za čelom skupine. Spredaj sta dva kolesarja poskušala beg, ampak kdor je na tistem položaju, skoraj vedno ohranja reden ritem, da bi ohranil energijo za zadnjih 60 km ravnine, medtem ko zasledovalci napadjo vzpon z največjo močjo, ker poskušajo nadoknaditi zaostanek in vedo, da se bodo z zadnjo ravnino soočili v skupini in bodo lahko prišli do zraka.

Sam sem se na začetku vzpona znašel v gužvi. V vzpon sem se podal s kakšnimi 400 W in večkrat se mi je zgodilo, da bi se skoraj zaletel v počasnejše kolesarje, ki so bili razkroprljeni po trasi. Na srečo sem uspel ohraniti zelo močan ritem do približno sredine vzpona, kjer sem ujel skupino najhitrejših in kjer naklon nekoliko zmanjša. Prvi nagon je bil, da jih prehitim in nadaljujem z vzponom, ampak sem takoj dojel, da je prava odločitev ostati v skupini in se nadihati.

Pri zadnjem kilometru in pol sem se odločil, da grem spet v pogon in vso energijo vložim v zaključek vzpona. Na vrh sem prispel s kakšno desetinko sekunde prednosti pred zasledovalci. Moje noge so gorele in Garmin je kazal 196 utripov na minuto.

Ta napor me je stal zagona v zadnjem delu dirke in končal sem na 18. mestu s 30 sekundami zaostanka pred zmagovalcem. Vseeno pa sem bil vesel, da sem stal na stopničkah z majico na dogodku World Series.

INSERT_SECOND_COLLECTION:maraton-franjaINSERT_SECOND_COLLECTION