Skrita disciplina triatlona: Več kot plavanje, kolo in tek

Mnogi še vedno vidijo triatlon kot le kombinacijo treh vzdržljivostnih disciplin, a v resnici je mnogo več kot le to. Pomembno vlogo namreč igrata tudi obe menjavi, kar pomeni, da mora biti triatlonec za uspeh uspešen v kar štirih 'disciplinah'.

V preteklem prispevku smo si pogledali, kaj sploh je triatlon in zakaj bi ga moral preizkusiti tudi ti. Tokrat pa bomo pod drobnogled vzeli posamezne discipline in menjave ter ti dali nekaj nasvetov, na kaj moraš biti pozoren, da v posamezni disciplini ne izgubljaš časa po nepotrebnem.

Plavanje na triatlonu ni običajno plavanje

Plavanje poteka v odprtih vodah kot so jezera, morje, reke, redkeje pa v bazenu. Najpogosteje se začne s skupinskim štartom, ki je lahko v obliki skoka s pomola, teka iz obale ali pa od navidezne črte v vodi.

V primeru velikega števila prijavljenih lahko štart poteka v skupinah, pri čemer se združujejo staroste skupine in spol tekmovalcev. V posebnih primerih pa lahko pride tudi do tega, da vsak tekmovalec štarta posamično, kot pri vožnji na čas v kolesarstvu.

Ko so tekmovalci enkrat v vodi, v ospredje pridejo novi izzivi. Eden večjih je zagotovo orientacija v vodi, saj se ti hitro zgodi, da začneš plavati izven smeri. Organizatorji zato v vodo postavijo velike barvne boje, ki zagotavljajo točko orientacije.  

Med plavanjem je potrebno vsakih nekaj zaveslajev preveriti smer plavanja, kar pomeni, da je k osnovni plavalni tehniki potrebno dodati še tehniko »pogleda iz vode«. Če ta ni izveden optimalno pride do velikih časovnih izgub, saj tekmovalec preveč upočasni plavanje.

Tehnika plavanja

Prevladujoča tehnika plavanja v triatlonu je kravl, ki zagotavlja najboljše razmerje med hitrostjo plavanja in nadzorom nad smerjo plavanja ter ostalimi sotekmovalci.

Triatlonska tehnika kravla pa se bistveno razlikuje od tehnike plavalcev. Triatlonci imajo nekoliko višjo frekvenco rok, zaradi česar se koordinacija rok približa kotu 180 stopinj.

Največja razlika napram bazenskemu plavanju pa je plavanje v gneči, kjer se je potrebno stalno boriti za položaj v skupini ter biti vešč »plavanja na noge« ali »plavanja ob boku«. To namreč tekmovalcu omogoča, da zaradi hidrodinamičnih učinkov porablja manj energije, saj ima manjši čelni upor v vodi.

Taktika plavanja

Pri vrhunskih triatloncih plavanje do prve boje poteka pri skoraj največji možni hitrosti. S tem si zagotovijo najboljši možen položaj za nadaljevanje plavanja. Če tekmovalec ostane ujet v skupini, do prve boje izgubi ogromno dragocenega časa, ki ga je težko nadomestiti v nadaljevanju tekme.

S plavalnim delom tekmovanja še ne moreš dobiti, lahko pa ga izgubiš.

V primeru hladne vode je dovoljena uporaba neoprenskih oblek, ki tekmovalce ščiti pred mrazom. A stori več kot le to. Slabšim plavalcem namreč nudi nekoliko več vzgona, s čimer jih tekmovalno približa najboljšim plavalcem.

Mišljenje, da triatlonci med plavanjem ne uporabljajo nog in jih varčujejo za kasnejše kolesarjenje in tek se zadnja leta opušča. Ugotovljeno je namreč bilo, da je potrebno tehniko plavanja prilagoditi vsakemu posamezniku.

V primeru, da posameznik nog ne uporablja oziroma se nanje med plavanjem zanaša izjemno malo, je priporočeno, da ob koncu plavalnega dneva naredi nekaj udarcev z njimi. Na ta način se noge aktivirajo pred kolesarskim delom, saj skozi njih zakroži kri.

Prvi koraki na kopnem so lahko izjemno težki, če noge še ne sodelujejo. Z dobro aktivacijo nog ob koncu plavanja je tako prehod na kolo mnogo lažji, saj je pred kolesarjenjem potrebno do menjalne cone še teči.

Pri tekmovanjih, kjer je zavetrje na kolesu dovoljeno, je plavalni del še toliko pomembnejši, saj si z njim zagotoviš čim boljše izhodišče za kolesarski in kasneje tekaški del.

Zavedati se je treba, da je plavalni del najbolj stresen, intenziven in nepredvidljiv del triatlona. Zgolj vrhunsko plavanje še ni zagotovilo za dober rezultat. Nanj pomembno vpliva tudi izbira štartnega položaja, sposobnost plavanja v skupini, orientacija v vodi in spretnost izkoriščanja vodnih tokov. Slednja sposobnost bo še posebej izrazita na olimpijskih igrah v Parizu, kjer bo plavanje potekalo v reki Seni.

Menjava te lahko izstreli v ospredje ali potisne v ozadje

Menjava poteka vse od izhoda iz vode do črte, kjer tekmovalec lahko skoči na kolo.

V primeru uporabe neoprenskih oblek na plavalnem delu, tekmovalci do prihoda v menjalni prostor slečejo obleko do pasu ter odstranijo plavalno kapo in plavalna očala z glave.

V menjalnem prostoru ima vsak tekmovalec svoj označen svoj prostor. Tam ima shranjeno opremo, ki jo bo potreboval oziroma odlaga opremo, ki je ne potrebuje več.

Pomembno je, da tekmovalec natančno ve, kje je njegovo mesto v menjalnem prostoru in kako najhitreje pride do njega.

Ko tekmovalec odloži vso plavalno opremo na točno določeno mesto, si na glavo čim hitreje namesti čelado in jo zapne. Šele po tem sme prijeti svoje kolo, ga vzeti s stojala in z njim odteči do menjalne črte. Če se kolesa dotakne pred namestitvijo čelade, ga čaka kazen v obliki časovnega pribitka, ki jo odsluži v za to označenem prostoru.

Pomembno je, da tekmovalec spretno teče s kolesom ob boku in ima dober pregled nad dogajanjem. Le tako se lahko izogne morebitnim zastojem, ki nastanejo ob hkratnem prihodi večje skupine v menjalno cono.

Šele za menjalno črto se lahko tekmovalec povzpne na kolo. V prvih metrih kolesarjenja si mora še obuti in zapeti šprinterice, ki so že nameščene na kolesu s pomočjo elastik. Z uporabo posebnega patenta omogočajo obuvanje v zgolj nekaj gibih.

Menjavi veljata za četrto disciplino triatlona. Prva menjava poteka od izhoda iz vode do skoka na kolo, druga menjava pa od menjalne črte po zaključku kolesarskega dela do izhoda na tek.

Poleg tehničnih in taktičnih posebnosti prve menjave, se je pomembno zavedati tudi sprememb, ki se zgodijo v načinu gibanja. Pri menjavi iz plavanja na kolo pride do prehoda iz horizontalnega v vertikalni položaj telesa, ob tem pa tudi do spremembe v aktivnosti mišic.

Mišice zgornjega dela telesa so med plavanjem veliko aktivnejše od spodnjih, po menjavi pa postanejo aktivnejše mišice spodnjih okončin.

Plavanje prav tako poteka v drugačnem okolju (voda) kot naslednji dve disciplini (zrak) in je absolutno gledano precej počasnejše. Hitrosti pri plavanju se gibljejo med 3 in 5 km/h, medtem ko so hitrosti na kolesu tudi 50 km/h in več.

Dobra izvedba menjave lahko tekmovalcu prinese nekaj dragocenih sekund, ki jih je izgubil na plavalnem delu. Tako lahko ujame skupino pred seboj in privarčuje energijo, ki bi jo potrošil za lovljenje na kolesarskem delu.

Vrsta tekmovanja vpliva na kolesarsko taktiko

Kolesarjenje predstavlja kar 55 % celotnega tekmovalnega časa. V primerjavi s kolesarskimi dirkami na triatlonu kolesarjenje poteka večinoma na ravnini, z nekaj kratkimi vmesnimi.

Pogled na profil trase nikoli ni zahteven, a tekmo težko naredijo tekmovalci. Kolesarski del bi tako najlažje primerjali s kolesarksimi kriteriji, ki potekajo v krogih in zahtevajo dolgotrajno visoko intenzivnost.

Kolesarski del pogosto poteka v središčih večjih mest in je zato tehnično zelo zahteven, saj vsebuje veliko zožitev, hitrih ostrih ovinkov in obratov za 180 stopinj. Posledično zahteva številne spremembe hitrosti in pospeševanja, kar še dodatno oteži kolesarsko preizkušnjo.

Priprava tekmovalcev za kratke triatlone je podobna pripravi kolesarjev za kriterije, kjer je poudarek na pospeševanjih. Za daljše razdalje pa je priprava bolj usmerjena v enakomerno premagovanje kolesarskega napora z namenom ohranjanja energije.

Zanimivo je, da na triatlonih vidimo zelo malo pobegov in samostojnih voženj. Poraba energije bi bila v tem primeru prevelika in bi odločilno vplivala na kasnejši tekaški del tekmovanja.

Začetek kolesarskega dela je, tako kot pri plavanju, zelo hiter. Velikokrat smo priča celo maksimalno hitrim začetkom, ko mora kateri izmed tekmovalcev nadoknaditi izgubljeni čas s plavalnega dela ali menjave ter dohiteti skupino pred seboj.

To seveda velja v primerih, ko je zavetrje na kolesarskem delu dovoljeno. Če temu ni tako, morajo tekmovalci voziti vsak zase na določeni razdalji (največkrat je to 12 m ali 20m). To naredi kolesarski del bolj umirjen in brez nenadnih pospeševanj.

Daljši kot je triatlon, bolj pomemben in odločujoč je kolesarski del.

Največja posebnost triatlona je druga menjava

Druga menjava poteka od menjalne črte do izhoda na tek.

Na menjavo velikokrat skupaj pripelje večja skupina tekmovalcev, zato je pomembno pravočasno odpenjanje in sezuvanje šprinteric in iskanje ugodnega položaja za vhod v menjalni prostor. Ključnega pomena je hiter in natančen seskok s kolesa tik pred menjalno črto in nato spreten tek s kolesom ob boku do mesta, kjer ima tekmovalec opremo.

Velikokrat se zgodi, da tekmovalci, ki so na kolesu dobro razporedili moči, proti koncu kolesarskega dela nekoliko pospešijo in razredčijo skupino. S tem se izognejo gneči in zmanjšajo možnost padca na menjalni črti ali pri vhodu v menjalni prostor.

Ko tekmovalec odloži kolo, je na vrsti hitro odpenjanje in odlaganje čelade (tekmovalec ne sme odpeti čelade dokler kolo ni na svojem mestu) ter obuvanje tekaških copat.

Druga menjava oziroma prehod iz kolesa na tek velja tudi za največjo posebnost triatlona.

Mnogi začetniki so presenečeni, da so njihove noge na začetku tekaškega dela težke in trde. Zakaj je temu tako?

Na kolesu je sila reakcije podlage na telo posredna, krčenje mišic pa je le koncentrično. Pri prehodu na tek pride do spremembe, kajti sila reakcije podlage na telo je neposredna, mišice pa se krčijo ekscentrično-koncentrično. Spodnje okončine tako prenašajo 2,5-3-kratnik sile posameznikove telesne teže. To naredi tek najbolj rizično disciplino z vidika poškodbe, kajti sklepe delujejo največje sile.

Tek je odraz razporeditve moči v prvih dveh disciplinah

Tek je zadnja in najmanj tehnična triatlonska disciplina, največkrat pa tista, ki odloča o končnem zmagovalcu in končnem rezultatu posameznika.

V primeru vrhunskih tekmovalcev so najboljši triatlonci navadno tudi najboljši tekači v karavani. Glavni omejitveni dejavnik je utrujenost, zato je predpogoj za dober tekaški del dobra plavalna in kolesarska pripravljenost.

Plavalsko in kolesarsko dobro pripravljeni kolesarji lahko v prvih dveh disciplinah ustrezno razporedijo moči in tako prihranijo nekaj energije za tekaški del. To pomeni, da slab tekaški del ni vedno posledica slabe tekaške pripravljenosti, ampak je lahko tudi posledica slabše plavalne in/ali kolesarske pripravljenosti.

Na tekaškem delu je tekmovalec odvisen zgolj in samo od lastnih sposobnosti, medtem ko je na plavalnem in kolesarskem delu možno prihraniti kar nekaj energije z iznajdljivostjo in taktičnim pristopom.

Glavni cilj treninga triatloncev je, da bi lahko tekli čim hitreje, a hkrati čim bolj učinkovito, kljub predhodni utrujenosti. A postati dober tekač med triatlonci zahteva veliko treninga in vloženega časa, predvsem pa veliko mero potrpežljivosti in postopnosti.

Zaključek

Triatlon je »sestavljanka« treh disciplin, ki so med seboj povezane z dvema menjavama. Slednji nekateri označujejo za četrto disciplino, saj lahko ob dobri menjavi pridobiš dragocene sekunde, ali pa izgubiš stik s skupino in možnost za dober rezultat, če se to menjava ne izide po načrtih.

Tekmovanje se začne s plavanjem, ki predstavlja najbolj intenziven in nepredvidljiv del triatlona. K uspehu prispevajo različni dejavniki, kot na primer štartni položaj, telesna pripravljenost, tehnika pogleda iz vode in znanje plavanaj v skupini.

Kolesarski del triatlona je najdaljši in običajno predstavlja več kot polovico preizkušnje. Na način vožnje vpliva dovoljenje vožnje v zavetrju. Če je to dovoljeno, je dirkanje precej bolj dinamično, s številnimi pospeševanji, s katerimi tekmovalci skrbijo, da ostanejo del skupine. Če vožnja v zavetrju ni dovoljena, je glavni cilj tekmovalca voziti čim bolj enakomerno, s čimer lažje ohranja visoko hitrost in pri tem varčuje z močmi.

Triatlon se zaključuje s tekom, ki navadno odloča o zmagovalcu. Na tekaškem delu je tekmovalec odvisen zgolj od samega sebe in svoje lastne pripravljenosti. Uspešnost tekaškega dela pa ni odvisna le od tekaške pripravljenosti, pač pa nanjo vplivata tudi plavalna in kolesarska pripravljenost in razporeditev moči tekmovalca v prvih dveh disciplinah.

Avtorja: Lana Nemanič, Mitja Mori