Moj tretji in najtežji Ironman je končno za menoj.
Na dirko sem se podal z visokimi pričakovanji, a včasih višje sile premagajo moč misli.
Začel sem najpočasneje do sedaj, a sem izredno ponosen, da sem prišel do cilja, saj sem med dirko občutil bolečine, kot jih še nisem poznal v svoji kratki karieri vzdržljivostnega športnika.
To je bil šele moj drugi Ironman na Majorki in tudi drugič, sem povsem pregorel :D
Dirka se je odvila v prekrasnem turističnem mestu Alcudia, v soboto, 24. septembra. Z menoj sta bili moja mama in dekle Ula, ki sta me podpirali v zadnjih dneh pred dirko.
V sredo smo z dunajskega letališča odleteli v Palmo de Mallorco. Vse je šlo po načrtih. Na letališču v Palmi smo si izposodili avtomobil in se odpeljalo na drugo stran otoka v Alcudio. Tam se nam je pridružil še slovenski profesionalni triatlonec Matic Modic.
V četrtek smo se odpravili raziskovat otok in povem vam, da na njem lahko vidiš ogromno lepih predelov. Ves čas smo se šalili, da je pokrajina prav taka kot na jugu Hrvaške, kjer redno preživljamo poletne proste dni.
Moja mama je hitro začela kovati načrte, kako bi morali nekoč objadrati vse Balearske otoke (Majorka, Ibiza, Menorca).
Četrtek je bil torej moj prost dan, ki sem ga preživel po navdihu. Veliko smo se vozili, jedli in uživali v naravi.
Popoldne sva se z Maticem odpravila na prizorišče Ironmana, kjer sva prevzela štartni številki. Še enkrat več sem bil navdušen nad brezhibno organizacijo dogodka.
V petek zjutraj sva z Maticem opravila zadnji plavalni trening v bazenu, ki mu je sledil zajtrk in enourna kolesarska aktivacija. Po tem sva le še dvignila noge, jedla in počivala vse do šeste ure popoldan. Takrat sva namreč morala odpeljati kolesa do velike cone za menjave.
Počutil sem se dobro in bil sem pripravljen, da naslednji dan popravim osebni rekord Ironmana.
Zbudil sem se ob 4.30, tri ure pred začetkom dirke. Kot po navadi sem pojedel skledo kosmičev, spil veliko skoldelico kave, zaužil vitamine in jih splaknil s plastenko vode.
Vlegel sem se nazaj v posteljo in začel razmišljati o trasi in vsem, kar me čaka.
Z Maticem sva se nekaj minut pred šesto uro odpravila v cono za menjave. Med potjo sva lahko srečala veliko tekmovalcev, ki so tekli nazaj v hotel, saj je organizator oznanil, da so neopreni dovoljeni za športnike v starostni kategoriji.
Še dan prej, med napovedjo dirke, so nam zagotavljali, da neopreni ne bodo dovoljeni, saj naj bi bilo morje pretoplo. Kakorkoli, sam se nisem preveč obremenjeval, saj sta bili mama in Ula še v apartmaju in sem ju lahko poklical, naj mi prineseta mojega.
V coni za menjave sem na kolo pospravil dve plastenki in nekaj gelov. V eni plastenki sem imel vodo, v drugi pa 300 mililitrov 4Energy gela (5 gelov) zmešanega z vodo.
Kolesarske čevlje sem zapel na pedala in se posvetil polnjenju kolesarskih in tekaških vrečk v coni za menjavo. Odpravil sem se še na plažo, kjer me je Ula čakala z neoprenom.
Okoli 7.10, 27 minut pred štartom, sem bil pripravljen. Podal sem se v štartno cono plavalne skupine "pod 1 uro" in potrpežljivo čakal na začetek.
Štartna pištola je prvič počila ob 7.30 za moške profesionalce, dve minuti kasneje so začele ženske profesionalke in ob 7.37 smo se na pot podali še športniki v starostnih kategorijah.
PLAVANJE
- Dolžina: 3,8 km
- Čas: 1:00:04
- Tempo: 1:34 min/100m
Moj načrt je bil, da iz vode pridem po 56 do 58 minutah. Vedel sem, da bo za to potreben ogromen napor, saj v zadnjih treh mesecih nisem veliko plaval. Vendar pa sem veliko plavalnih treningov opravil pozimi in spomladi in sem računal, da bo to zadostovalo za dosego cilja.
Po prvem 2,4-kilometrskem krogu sem se počutil odlično. Voda je bila prijetna in lepo sem se umestil v svojo skupino. Sledil je tako imenovan "avstralski izhod", kjer pritečeš iz vode, narediš obrat in odtečeš nazaj v vodo, kjer sledi še krajši krog.
Takoj ko sem se vrnil v vodo, sem se začel počutiti slabo in potreboval sem pet minut, da sem zopet našel pravi ritem.
Iz vode sem prišel po eni uri. Tekel sem proti menjalni cono, vzel vrečo za kolesarjenje, slekel neopren in gremo. Naj se začne pet ur zabave na kolesu.
KOLESARJENJE
- Dolžina: 180 km
- Čas: 5:23:16
- Tempo: 33,11 km/h
Ko sem sedel na kolo, sem se počutil močnega in sproščenega. Veliko pozornosti sem posvetil hidraciji in zadostnemu hranjenju, saj sem tako preprečeval krče in občutku "praznosti"
Iz menjalne cone sem se odpeljal v družbi dveh Švicarjev, ki sta si lastila "vesoljsko kolo". Vozili smo "na polno" in prehitevali vse pred seboj.
Ves čas smo ohranjali povprečno hitrost okoli 37 km/h, a po približno 100 kilometrih nisem več mogel držati tempa in sem zaostal.
Počutil sem se vse bolj praznega in vozil sem zares počasi. In nato se je na 110 kilometrih začel vzpon. Fu*k, konec je z mano!
Vozil sem zelo počasi, noge se niso več obračale, kot bi se mogle. Začel sem tudi čutiti mraz in komaj sem čakal na začetek dolgega in tehnično zahtevnega spusta.
Tega sem odpeljal dobro in v naslednjih 20-30 kilometrih se je moje stanje spet začelo izboljševati. A po približno 155 kilometrih sem zopet začel plačevati davek preteklih naporov in postajal sem vse bolj utrujen.
V menjalno cono sem se pripeljal kot upokojenec in komaj sem čakal, da začnem teči.
TEK
- Dolžina: 42,2 km
- Čas: 4:27:20
- Tempo: 6:20 min/km
V drugem delu dirke sem naredil največjo napako v življenju. Deževalo je ves čas in noge sem imel povsem premočene. V čevljih sem imel celo nekaj peska, ki ga nisem odstranil, saj v vreči za tek nisem imel brisače.
Na mokre noge sem namestil sveže nogavice in odšel na stranišče, preden sem začel s tekom. Na progi je bilo že ogromno luž in nič ni kazalo, da bi v kratkem nehalo deževati.
Še nikoli se med tekom nisem počutil tako dobro, najverjetneje, ker zadnjih 20 kilometrov kolesarjenja nisem pritiskal na vso moč. Mislil sem si, da danes lahko s tekom opravim celo v 3 urah in 15 minutah.
Nato pa je prišel na vrsto peti kilometer, ko sem začel čutiti, da z nogami ni vse tako, kot mora biti. Bolečina je naraščala vsako minuto z vsakim korakom. Po desetih kilometrih sem imel občutek, da tečem na risalnih žebljičkih.
Mislil sem si, zakaj ravno danes? Po 13 kilometrih sem prišel na točko, ko nisem več mogel stati na nogah in obiskal sem zdravniško ekipo, ki mi je ovila stopala.
Bilo je nekaj bolje, a še vedno nisem mogel teči povsem normalno. Naslednjih 29 kilometrov je bilo najtežjih v mojem življenju. Tekel sem od ene okrepčevalne postaje do druge.
Po 24 kilometrih sem skoraj začel jokati, ko sem ob progi zagledal Ulo in mamo. A odstop ni v mojih genih, zato sem se boril kot še nikoli prej. Rekel sem si: 'veš kaj, saj si trdoživ fant!'
Vem, da lahko z močjo misli premagam praktično vsako bolečino.
Zadnjih deset kilometrov je bilo precej hitrih, saj se je tudi umiril dež. Nisem se več obremenjeval z rezultatom in končnim časom, želel sem si le medalje za opravljen Ironman.
Če sem iskren, me je gnala tudi misel na zasluženo pivo z Ulo, Maticem (ki je odstopil zaradi poškodbe noge) in mamo.
V cilj sem prišel po 10 urah 59 minutah in 33 sekundah borbe s progo. V mislih pa sem že imel naslednje ultravzdržljivostne izzive.
Kaj reči po vsem tem?
Vem, da se bom nekoč vrnil na Ironman Mallorca in pometel s progo, ki se je tokrat izkazala za prekleto.
Ljubim otok, naravo in atmosfero, zato vas pozivam, da če na Majorki še niste bili, jo čim prej obiščete.
Blaž Brečko