Z izdelki 4Endurance do Guinnessovega svetovnega rekorda

Ultravzdržljivostni kolesar Marko Baloh je že večkrat dokazal, česa vse je zmožen na kolesu. Leta 2024 je v svojo bogato knjigo uspehov dodal nov rekord – postavil je najboljši čas vožnje na 1000 km na zunanji progi.

Njegov dosežek je, poleg Mednarodne ultrakolesarske organizacije, priznala tudi Guinnessova knjiga rekordov. Ta mu je pripisala celo dva rekorda – ob tistem, ki ga je lovil na 1000 km tudi rekord za najstarejšega kolesarja, ki je v 24 urah na zunanji progi prevozil 500 milj.

Tako kot ob vseh njegovih podvigih je tudi tokrat izjemno pomembno vlogo igrala ustrezna športna prehrana. Marko že dolgo ne eksperimentira več in se zanaša na preizkušene izdelke. Tako so svoj košček k uspehu prinesli tudi izdelki znamke Nduranz in 4Energy, ki so skrbeli za dovoljšen nivo energije preko vseh 29 ur vožnje.

Marko, podrl si dva rekorda – ob najboljšem času vožnje na 1000 km na zunanji progi še rekord za najstarejšega kolesarja, ki je v 24 urah na zunanji progi prevozil 500 milj.

Ja, to me je malo presenetilo, nisem pričakoval. Rekordov se je sicer nabralo kar nekaj, ampak omenjena dva sta štela za Guinnessovo knjigo rekordov.

Za rekord na 1000 km sem pričakoval, da ga bom osvojil, ker se večini mlajšim kolesarjem ne da podaljšati lov na rekord 24-urne vožnje za dodatni dve uri in osvojiti še rekord na 1000 km. To je bilo torej še odprto zame. Sam nisem več najmlajši, tako da se težko kosam z mlajšimi kolesarji.

Rekord za vožnjo na 500 milj pa me je presenetil. Ne vem, kdo me je predlagal za ta rekord, ampak ga z veseljem sprejmem. So mi pa iz uradne zveze že namignili, da bo nekdo v kratkem skušal popraviti ta rekord. 

Si imel pred začetkom vožnje zamišljen čas, ki ga želiš doseči?

Od preteklih poskusov lovljenja rekorda na 1000 kilometrov na notranji pisti in na cesti sem imel občutek, kam lahko posežem. Upošteval sem tudi, da sem nekoliko starejši.

Cilj je bil priti pod 30 ur oziroma bolje rečeno, če bi presegel 30 ur, bi bil izjemno razočaran. In že s časom 30 ur bi prejšnji rekord popravil za eno uro.

Marko je za 1000 km potreboval 29 ur, 23 minut in 10 sekund. 

Kar se tiče premagane razdalje po 24 urah, sem mislil, da bom prišel bližje rekorda. Podrl sem ga za starostno skupino nad 50 let, a to je bilo nekaj, kar sem vedel, da bom. Za skupni rekord pa mi je precej zmanjkalo, verjetno tudi zato, ker pogoji niso bili idealni. In pa malo se staram.

Si imel med vožnjo kakšno krizo, fizično ali psihološko?

Na samem začetku se mi je zaradi slabših pogojev prvič pripetilo, da sem bil po 5 urah vožnje nekoliko depresiven in sem se ekipi pritoževal, da ne vidim smisla in če bi sploh še nadaljeval.

Vedno, ko sem lovil rekorde, sem imel prvih 10 ur povprečno hitrost okoli 40 km/h, tokrat pa je bilo tako vroče, da so se mi začeli poznati solni madeži na dresu, moč, ki sem jo proizvajal, ni bila več prava in potem se vprašaš, če boš res trpel še 20 ur. Povprečna hitrost je bila bližje 37 km/h in misli začnejo divjati.

Potem me je Irma, moja žena, preko slušalke spodbudila in je šlo bolje. Mislim, da nikoli ni bilo zares možno, da bi nehal, ampak vseeno začneš razmišljati kaj in kako.

Običajno do 15. ure ni težav, nato pa začneš popuščati in tam se odloča, kako dober boš. Tokrat pa se je kriza začela prej, ampak se je izkazalo, da sem ponoči, ko se je ohladilo, postal hitrejši, kar se mi prav tako ni zgodilo še nikoli.

Na nobeni točki me sicer ni skrbel rekord na 1000 kilometrov, saj sem zanj potreboval povprečno hitrost 33 km/h, kar sem dosegal. Če pa bi hitrost padla pod to mejo, bi se verjetno resno vprašal o smiselnosti poskusa.

Rekord si lovil na hipodromu. Zakaj tam in katere parametre je moralo prizorišče zadovoljiti?

Načeloma zahteve Mednarodne zveze za ultrakolesarstvo niso stroge, mislim, da je omejena le najdaljša dolžina kroga, ki je okoli 5 kilometrov. Jaz se nisem obremenjeval s tem, ker sem izbral prizorišče, ki sem ga že poznal in ki je že bilo potrjeno s strani organizacije.

Svoj poskus sem tako opravljal na progi, ki je postavljena znotraj hipodroma. Mislim, da je sicer uporabljena za potrebe sodnikov ali snemalcev na kasaških dirkah, ampak jo pogosto za treninge uporablja tudi tamkajšnji kolesarski klub. Ni nič posebnega, široka dva metra, ampak zame je bila odlična.

Jasno jo je morala že pred časom potrditi Mednarodna zveza za ultrakolesarstvo. Takrat je bilo potrebno prehoditi cel dobrih 900 metrov dolg krog z merilnim kolesom in podatke poslati zvezi, ki prizorišče nato homologira. In ker smo ta proces opravili že leta 2008, ko sem podiral enega izmed prejšnjih rekordov, je bilo najlažje iti na že homologirano prizorišče. 

Tovrsten podvig je zahteven tudi z vidika prehrane. Katere izdelke si uporabljal in v kakšnih količinah?

Skozi leta sem precej dobro uredil načrt vnosa energije. Sicer nisem v trendu s časom, še vedno preračunavam kilokalorije in ne grame ogljikovih hidratov.

Največ sem uporabljal Nrgy Drink 90. Že pred časom sem ugotovil, da moram vnesti vsaj 300 kcal na uro, preko 400 kcal na uro pa ne morem iti.

Vsako uro moram spiti en bidon, v katerega dam 3,5 merice napitka Nrgy Drink 90. To znaša 330 kcal (83 g OH). Preostanek energije do 400 kcal pa vnesem s polovico ploščice. Te stalno menjam, uporabljam vse od Training Bara, Salty Bara do 4Energy Bara.

Tu in tam uporabim tudi energijski gel. Mislim, da sem tokrat uporabil 3 ali 4 Nrgy Gele 45. Še posebej rad jih uporabim ponoči, ko pojem gel s kofeinom, da lažje premagam nočne ure.

Prehrana je verjetno najbolj pomemben del ultra preizkušenj. Skozi leta se je moje telo že navadilo, ampak nujno je, da nimaš težav s prehrano. Poznam veliko primerov, ko se ljudje, hitrejši od mene lotijo tovrstnih preizkušenj, a delajo napake. Prve ure dosegajo visoke hitrosti, potem pa jih začne zmanjkovati, ker, saj veste, prazen žakelj ne stoji pokonci. Prehrana je res nujna.

Jaz sem našel svoj način prehrane, ki mi ustreza in ga ne spreminjam. Edina stvar, ki jo menjam, so okusi, da se ne naveličam enega, sicer pa ne želim spreminjati ničesar.

Si med vožnjo posegel tudi po čem slanem?

Ne, na daljših večdnevnih preizkušnjah včasih pojem tudi kaj slanega. Tokrat nisem. Na krajših in hitrejših dirkah, kot je bila ta, mora prehrana temeljiti le na sladkorju.

Zakaj si izbral Nduranz izdelke?

Poskusil sem že marsikaj, a so mi Nduranz izdelki najbolj odgovarjali. Vedno znova tudi dodajajo izdelke, ampak čisto vse do sedaj mi je odgovarjalo.

Zelo lahko je natančno dozirati količine, nikoli nisem imel prebavnih težav in okusi mi odgovarjajo. To je pomembno, ker uživam res velike količine in če okusi ne bi bili dobri, potem težko dosegaš zahtevan energijski vnos.

Tako je, da ko se enkrat navadiš na določene izdelke, ki ti odgovarjajo, jih ne želiš menjati.

Si med vožnjo spremljal določene podatke kot na primer frekvenco srčnega utripa in moč? Kako ti te informacije pomagajo pri vnosu energije med vožnjo?

Ti podatki ne vplivajo na vnos energije. Formula, ki jo imam, ostane nespremenjena ne glede na dolžino dirke ali treninga. Na krajših treningih je vnos manjši, za treninge in dirke nad 3 urami pa je prehranski načrt kopija tistega na ultrapreizkušnjah.

Edine spremembe, ki se morda zgodijo, so posledica logistike, saj na treningih nisi tako dobro podprt kot na dirkah in moraš vodo iskati na poti. Ampak vseeno skušam razmere z dirke čim bolj preslikati na trening. 

Si v tednih in mesecih pred lovom na rekord testiral prehransko strategijo in treniral želodec?

Ne, to strategijo sem preizkusil že mnogokrat, moj želodec pa je tudi vajen visokega vnosa, tako da ne potrebujem več treninga. 

Kako in s katerimi izdelki si se regeneriral po koncu dogodka? Koliko časa je trajalo, da si se vrnil nazaj na običajen nivo?

Takoj po koncu sem spil regeneracijski napitek Regen. To je nujno, da telo začne čim prej dobivati potrebna hranila.

Nato smo z ekipo odšli na večerjo, da sem pojedel nekaj konkretnega, mastnega in slanega. Imaš pa takrat velike oči, misliš, da boš lahko pojedel vse, ko pa dobiš krožnik predse, nimaš takšnega apetita, kot si pričakoval.

Sicer pa si po takšni preizkušnji en teden povsem uničen, posledice pa verjetno čutiš približno en mesec.

Jaz sicer ne ležim en teden. Že naslednji dan sem opravil 30 minut lahkega treninga na trenažerju, da se hitreje odstrani ‘umazanija’ iz nog. Dan kasneje pa sem že vozil zunaj, zelo lahek trening v družbi žene.

Drugi teden si že blizu normalnega stanja, še vedno je več regeneracijskih voženj, ne delaš intervalov, ampak telo je že sposobno opraviti resnejše vožnje.

Si zadovoljen s potekom celotnega lova na rekord, tako z vidika prehrane kot ostalih področij?

Ja, zelo. Vse je bilo idealno, razen pogojev, na katere pa nimam vpliva.

Kar se tiče organizacije, ekipe, prehrane je vse potekalo po načrtu. Moje noge sicer niso bile čisto na nivoju, ki sem ga pričakoval, ampak mislim, da je bilo to povezano z vremenskimi pogoji. Mogoče pa so to tudi že moja leta …

Kam v tvoji karieri se uvršča ta izziv z vidika zahtevnosti? Na sam vrh?

Na vrh ne. Ni primerljiv z RAAM-om, tam vse skupaj traja več dni. Ko enkrat odvoziš to, se ti 30 ur ne zdi tako težko. Mislim, zagotovo je naporno, sploh če loviš rekord in moraš poganjati na vso moč, ampak ni primerljivo z RAAM-om.

Je pa tovrsten podvig zahteven z drugega vidika. Intenzivnost je zelo visoka, tukaj ni resnega počitka. Za rekord je bilo potrebno voziti v povprečju preko 36 km/h in tisti, ki imajo kolesarske izkušnje, vedo, da to ni mačji kašelj. Moraš biti dobro pripravljen. Težko je že vnesti toliko kalorij pri takšnem srčnem utripu in vatih. 

Imaš v načrtu že kakšen nov podvig?

Manjka mi še precej krajših dirk, ki bi si jih želel odpeljati. O RAAM-u ne razmišljam več, saj je finančni vložek prevelik. Ampak če bi mi nekdo ponudil denar, bi verjetno vseeno nastopil.

Nekaj rekordov v moji starostni kategoriji še ostaja, za generalne razvrstitve pa sem prestar. Mogoče, če se pokaže kaj primernega, se lotim izziva.

Race Across the West je že nekaj let zelo priljubljena dirka, tudi ena izmed tistih, ki sem jih že zmagal. Lani pa so prvič organizirali zadnji del RAAM-a na vzhodu kot samostojno dirko. Tako da imam idejo, da bi v enem letu poskusil zmagati na obeh. Najprej Race Across the West, nato leteti na štart preizkušnje Race Across the East in poskusiti zmagati še to. S tem bi odpeljal dve tretjini trase RAAM-a. Med posameznima dirkama je, odvisno kako hiter si, približno 4 dni časa, kar ni slabo.

Ena izmed dirk, ki me še zanima, je dirka okoli Avstrije. Ta je v neposredni bližini, pa je v življenju še nisem odvozil. Šel bi na krajšo razdaljo, saj za daljšo potrebuješ skoraj enako ekipo kot za RAAM. Tako da letos, če ne bo drugega, se bom odpravil na to dirko.