Zaveži superge z Anžetom Sobočanom

Anže Sobočan iz Suhe Krajine oziroma od letošnje pomladi dalje znan tudi kot »emperior«. Naziv, ki si ga je prislužil s prestižno zmago na 170 kilometrov dolgem trail teku po Vipavski dolini. Samozaposlen kot prevajalec si lahko sam razporeja svoj urnik dela in treningov. Kadar ga ne boš srečal na dolgih tekaških preizkušnjah, ga boš lahko srečal na canicross tekmovanju, na katerem teče z eno od dveh svojih psičk. Skupaj s partnerko Ajo preteče skoraj polovico svojih tekov, to vzame tudi kot garancijo, da na treningih ne gre prehitro in pretežko. In še izjava, ki te bo morda spodbudila k teku: »Ekscentrična mišična kontrakcija ob pristajanju onemogoča, da bi dolgoročno lahko tekli več kot dve uri na dan, tako da lahko namesto enega filma ali dveh epizod najljubše serije na dan praktično vsak začne živeti svoje tekaške sanje.«

Kako bi se predstavil ljudem, ki te še ne poznajo?

Po izobrazbi sem sinolog, nekaj let sem študiral tudi na Kitajskem. Sem samozaposlen kot prevajalec in delam večinoma projektno, kar mi nudi dovolj časa za gore in tek.

S tekom sem se dokaj resno začel ukvarjati že pri enajstih letih, a sem ga vmes za dobrih deset let povsem opustil. V tistem obdobju sem se zredil za skoraj dvajset kilogramov. Presežni kilogrami me sami po sebi niso motili, kot tudi ne izgled, nisem pa se najbolje počutil.

Večkrat sem poskusil ponovno začeti s tekom, a vsakič znova po nekaj tednih izgubil rutino in nato obupal. Ponovno spraviti se v reden tek, je bilo res zelo težko, kljub temu, da sem imel močno željo.

Odkar sem ponovno začel, teka nikoli nisem prekinil za več kot en teden. Od ponovnega tekaškega rojstva je minilo že kakih osem, devet let.

Zakaj si izmed vseh športov izbral ravno tek in kdaj si spoznal, da ti najbolj ustrezajo dolge razdalje?

Za ekipne športe in na sploh športe z žogo sem izrazit antitalent. Vse primerne gene za te športe je, kot kaže, pobral moj starejši brat. V osnovni šoli sem bil v testnem teku na šestdeset metrov pod povprečjem, na šesto metrov pa vedno prvi. Šesto metrov res ni ravno dolga proga, ampak trend se je že takrat nakazal. Začel sem trenirati atletiko in sanjaril o ultra maratonskih razdaljah.

V tistem času je Dušan Mravlje tekel 4800 kilometrov dolgo tekmo Transamerica, kar sem spremljal in bil nad vsem skupaj noro navdušen. Ko smo se s starši čez vikende vozili na obisk k starim staršem v Žiri, so me odložili na Trebiji in zadnjih sedem kilometrov sem tekel. Tudi to ni ravno kak ultra maraton, ampak gre bolj za nek koncept.

Vesel sem, da sem imel dovolj nora starša, da sta mi kot otroku pustila teči po prometni cesti. Na žalost s trenerji na atletiki nisem imel take sreče. Z vsemi so delali enako, ne glede na to, kakšne predispozicije je kdo imel. Z atletiko sem zaključil pri teku na 400 metrov z ovirami, s ponavljajočimi se poškodbami, razočaran in jezen. Trening atletike mi je za mnogo let vzel ljubezen do teka.

Ko sem začel ponovno, sem delal po svoje. Hitro sem opazil enak trend kot v že zgodnjem otroštvu. Daljše kot so razdalje, boljše rezultate dosegam in bolj ob tem uživam.

Kakšne misli ti rojijo v glavi na 170 km tekaški razdalji? Ali razmišljaš, koliko je še do cilja, si v glavi razdeliš dirko na več etap ali razmišljaš kaj banalnega, kot so hišna opravila, ki jih bo treba urediti v kratkem?

S 170-kilometrsko razdaljo sem opravil šele dvakrat, tako v resnici še nimam pravih izkušenj. Nekaj več izkušenj imam z gorskimi 100-kilometrskimi teki, ki sem jih zaključil že osem.

Seveda, razmišljam tudi o tem, koliko je še do konca in odštevam kilometre, čeprav to ni najboljša psihološka strategija. Ampak hkrati nočem biti preveč strog sam do sebe. Če pomaga, se lahko vsake toliko tudi sam sebi malo smiliš.

V celem dnevu teka se izmenjajo različna fizična in psihična razpoloženja. Včasih nekaj ur kar mine in se za nazaj komaj spomnim, kaj se je dogajalo. Ko postane težko, se poskušam osredotočiti na trenutno stanje. Včasih stanje niti ni tako slabo, kot je naša projekcija, kako slabo bo počutje čez nekaj ur. V večini primerov pa se stanje po nekaj urah celo nekoliko popravi.

Res je, postavljam si tudi vmesne cilje. Včasih sam sebi lažem, da bom na naslednji okrepčevalnici odstopil, čeprav globoko v sebi vem, da ne bom. Uspem se prepričati, da resnično tečem samo še deset ali petnajst kilometrov, kar vedno lahko zdržim, in potem bo vsega hudega konec. Tako se prebijem čez najhujše trenutke. Ko pride točka, ko naj bi odstopil, o tem sploh več ne razmišljam. Tudi počutje je takrat verjetno spet boljše in lahko grem naprej.

Obstajajo številni psihološki triki, ki jih vadim na najtežjih treningih. Nobena tekma nikoli ni bila tako težka, kot moji intervali 10 x 600 metrov v klanec. Tega treninga se bojim en teden vnaprej, ker je res peklenski, ampak tam poleg nog natreniram tudi glavo.

Kako se po štirih ponovitvah, ko noge že klecajo, slika se megli in sem na meji bruhanja, spraviti v naslednjih šest ponovitev? Rečeš si, da jih boš danes pač naredil samo pet. Še eno ponovitev in potem bo konec. In potem še eno. In še eno. In potem so samo še tri. Vedno lahko naredim še zadnje tri. Obstajajo še številne druge strategije. Včasih deluje ena, drugič druga.

Prehranjevanje med tekom, kaj, koliko, kako pogosto?

Za 100-kilometrske gorske preizkušnje, ki zame trajajo med 12 in 14 ur, še lahko uporabljam samo gele. Brez težav prebavim okoli 60 gramov ogljikovih hidratov na uro, tako da 4Endurance sadne gele jemljem na 20 do 30 minut. Čeprav bi lahko vnašal še več, sem raje nekoliko bolj previden. Še vedno se med celotno tekmo nabere med dvajset in trideset gelov, kar je res zelo veliko.

Vem, da nekateri ljudje težko pojejo samo pet gelov. Nekaj malega rezerve pod zgornjo mejo si puščam tudi za kak košček pomaranče, lubenice ali banane na okrepčevalnicah. Sicer poleg gelov pijem samo vodo. Včasih mi odgovarja čips, ampak res samo grižljaj, toliko da zamenjam okus v ustih.

Ker pa je pogosto med točkami, kjer se lahko založim z novimi geli, razdalja vsaj 40 kilometrov, pogosto uporabljam močnejše Nduranz gele, da jih s seboj nosim manj. Te jemljem na 40 minut ali 45 minut. Tri gele na dve uri ali štiri gele na tri ure.

Ja, potrebujem natančno strategijo, ki se je držim zelo strogo, na minuto točno. Vem, da je z energetskega vidika pet minut gor ali dol vseeno. Ampak nikakor si ne smeš privoščiti razpada sistema. En izpuščen gel in na zadnjem vzponu se noge ustavijo, kot da je zmanjkalo baterij.

Razdalja sto milj je nekoliko drugačna zgodba. Tam samo z geli ne gre več. Ko sem jo tekel prvič, sem porabil 23 ur, drugič pa 22 ur in v tako dolgem času potrebuješ nekaj prave, trde hrane. Na 100-kilometrskih tekmah imam z jemanjem zadnjih nekaj gelov že kar probleme in vem, da tega ne bi mogel nadaljevati še deset ur.

Tako sem že na prvi tekmi na 100 milj vsakih šest ur za eno uro prekinil z jemanjem gelov in namesto tega pojedel sendvič. Bela žemlja s kuhano rdečo peso. Po tem sem lahko spet jedel gele kot na začetku. Strategija se je obnesla odlično in ponovil sem jo tudi na drugi tekmi na 100 milj. Na vsaki od njih sem pojedel tri take sendviče in popolnoma enak načrt imam tudi za naslednji tek na 100 milj.

Kako je z regeneracijo po takšnem naporu, si hitro pripravljen na nove intenzivne treninge ali si vzameš več časa, da se telo in glava spočijeta?

Kot sem že povedal, se res še nimam za izkušenega tekača in še precej eksperimentiram. Po prvih 100-kilometrskih tekmah sem najprej nekaj dni počival, ampak zdaj menim, da to ni najbolje. Z intenzivnimi teki res malo dlje počakam, z lahkotnim tekom pa začnem čim prej, že po dnevu ali dveh počitka.

Tekme te spravijo iz forme. Najprej tri tedne zmanjšanega treninga pred tekmo in če temu sledi še nekaj tednov regeneracije, izgubiš že ogromno kondicije. Tekma ti z vidika forme kratkoročno ne da toliko, kot ti vzame.

Moja strategija je zdaj taka, da čim prej po tekmi nadaljujem s treningom, ker vem, da bom tako ali tako spet zmanjšal količino treninga tri tedne pred naslednjo tekmo, ki običajno sledi kmalu.

Počitek pred tekmami je hkrati edini počitek, ki si ga vzamem v celem letu, ampak takrat se res poskušam spočiti, da lahko štartam čim bolj svež. Zima zame ni čas za počitek ali prekinitev s tekom, ampak čas za konsistenten trening, ko mi ritma ne kvarijo tekme.

Številke so vedno zanimive. Koliko ur tedensko nameniš treningu, kakšna je kilometrina konec leta, število višinskih metrov?

Že nekaj let ponavljam enak vzorec, ko daleč največ tečem januarja in februarja, več kot šesto kilometrov na mesec s približno 25 tisoč metri vzpona. Kasneje volumen precej spustim in lahko na ta račun tečem hitreje in delam tudi bolj intenzivne treninge.

V povprečju zadnja leta naredim med pet in šest tisoč kilometrov na leto in čez dvesto tisoč višinskih metrov. Tedensko se nabere med 15 in 25 ur treninga. Poleti, ko sem veliko v gorah, je kilometrov precej manj, časa v nogah pa ogromno.

Glede na ogromne številke, ki si jih omenil. Koliko tekaških superg uničiš tekom enega leta? Si mogoče tudi kdaj preštel število uničenih parov nogavic?

Za nogavice po pravici povedano nimam pojma, copat pa letno obrabim okrog šest parov. V cestnih copatih lahko naredim tudi čez tisoč kilometrov in jih imam dve ali tri leta, povsem drugače pa je s copati za v gore. Na skalah se copati uničijo precej hitro, hkrati pa je obrabljen podplat povsem nesprejemljiv in nevaren.

Preden romajo v smeti, so ti copati uporabni še za moje redne jutranje sprehode s psi.

Tisti, ki te poznamo, vemo, da si vegan. Nam lahko opišeš svoj jedilnik?

Mnogi vegani so pregovorno alergični na to, ko jim kdo omeni problem vnosa beljakovin. Res je, brez problema se jih lahko dobi dovolj, ampak treba jim je posvečati nekaj pozornosti. Še posebej to velja za nekoga, ki si na dnevni ravni povzroča veliko škodo na mišicah.

Tudi vzdržljivostni športniki potrebujemo ogromno beljakovin, da se mišice lahko zacelijo. Z vegansko prehrano brez dvoma dobim dovolj ogljikovih hidratov, zato jedilnik gradim predvsem okoli aminokislin. Zajtrkujem večinoma koruzne ali ovsene kosmiče s sojinim mlekom ali toast z marmelado in arašidovim maslom.

Za kosilo je pogosto na jedilniku leča vseh barv, čičerika, tofu, ki ga izdelujem sam, ali kateri od zadnje čase vedno bolj popularnih rastlinskih nadomestkov mesa, ki temeljijo na grahovih beljakovinah.

Z Ajo imava svoj vrt, tako da predvsem poleti jeva v glavnem tisto, kar je na voljo. Ogromno bučk, blitve, špinače, listnati ohrovt, zelje, stročji fižol …

Cilji za preostanek letošnje sezone ter dolgoročni cilji.

Letos sem si morda naložil malo preveč. Najbolj pomembna tekma je zagotovo Julian Alps Trail Run (JATR) sredi septembra, dolga 174 kilometrov s skoraj deset tisoč metri vzpona.

Problem je, ker grem samo šest dni pred tem verjetno še na Učka trail na 30 km. Tam je finale Golden Trail National Series za Slovenijo in Hrvaško, kjer sem trenutno uvrščen na peto mesto, ki bi ga rad ohranil. Nisem pa prepričan, kako se bo to izšlo.

Oktobra grem še na Dalmacija Ultra Trail na 122 kilometrov. Tako kot JATR tudi ta tekma šteje za pokal Alpe Adria Trail Cup, kjer v kategoriji Ultra trenutno vodim in bi prvo mesto rad ohranil do konca.

Zdaj je pomembno predvsem to, da zadnji dve tekmi zaključim med prvimi desetimi, da mi skupno zmago težko še kdo vzame. Ampak take razdalje je izziv sploh zaključiti, tako da ničesar nimam za samoumevno in vem, da bo še zelo težko.

Tekma, ki si jo želiš odteči že dlje časa? Lahko rečeva, da denar in destinacija nista ovira.

Zelo dolgoročno si želim odteči Tor des Geants v Italiji, 330 kilometrov s 24 tisoč metri vzpona. Na to ne bom pripravljen še nekaj let.

Imam kar dobro regeneracijo in menim, da bi to tekmo lahko dobro odtekel, ampak šele, ko bo res nastopil čas za to. Potrebna so leta in leta rednega teka in premaganih kar nekaj tekov na 100 milj, preden si resnično pripravljen na Tor. Seveda bi ga v časovnem limitu 150 ur verjetno lahko odtekel že danes, ampak ko bom šel, bom ciljal tudi na čim boljšo uvrstitev.

Na tekmah sem vedno tekmovalen. V počasnem tempu z Ajo večkrat pretečeva kakšno lepo traso izven tekme, da res lahko uživava v razgledih, ko pa imam na prsih pripeto štartno številko, grem vedno na čim boljšo uvrstitev in rezultat.

S katerim tekačem širom sveta bi najraje spil pivo in zakaj?

Resnično zelo slabo spremljam mednarodno tekaško in trail sceno. V času ko ne tečem, se zanimam za druge stvari.

Najboljše je pivo, ki ga po težki tekmi v cilju popijem s svojimi tekaškimi prijatelji in konkurenti.

Zakaj je trail tek najbolj kul šport?

Traili te popeljejo v visokogorje, kamor ne moreš priti drugače kot z lastnimi nogami. Šport je primeren za vsakogar. Tudi 30-kilometrska razdalja lahko nudi izkušnjo ultra tekaške preizkušnje.

Kot sem povedal na začetku, ne gre za razdaljo, ampak za koncept. Dejstvo je, da večina ljudi ne more ali noče podrediti celotnega življenja teku, zato najdaljše razdalje za njih bodisi odpadejo, bodisi so bolj kot teku podobne zelo dolgemu pohodu.

Ampak nekoliko krajše razdalje lahko prav tako ponudijo vse. Težke vzpone v hitrem pohodnem koraku, nore razglede ob teku čez gorske grebene in adrenalinske tehnične spuste. Trideset ali petdeset kilometrov je povsem dovolj, da padeš v hudo krizo in se iz nje spet pobereš, in to je občutek, zaradi katerega obožujemo ta šport.

Tekaški izid, na katerega si posebej ponosen?

Že od leta 2017 hodim na Ultra Trail Vipava Valley in ta tekma mi je zelo pisana na kožo. Začetek maja je zame najboljši termin, ko sem v dobri formi in še nisem utrujen od drugih tekem.

Leta 2018 sem tam zmagal na 50-kilometrski razdalji, kar mi je vlilo ogromno samozavesti. Čeprav sem zmagal predvsem zato, ker najboljših tekačev tisto leto ni bilo, se mi je s to zmago v glavi nekaj premaknilo.

Res verjamem v zmagovalno mentaliteto. Če v zmago ne verjameš, je enostavno ne moreš doseči. Tisti tek je bil zame neke vrste mejnik, letos pa sem na UTVV zmagal še na 170-kilometrski razdalji, ki je zaenkrat zagotovo moj največji tekaški dosežek. Ampak brez zmage leta 2018 tudi letošnje zmage ne bi bilo.

Sicer pa je vsaka nova stopnička pomembna. Prvi maraton, prva gorska stotka, prvih gorskih sto milj. Vsak od teh tekov me je zaznamoval.

Čestitke ob zadnji zmagi na KAT100!

Hvala. Konkurenca tokrat ni bila močna, ampak vseeno je bila to zame zelo težka tekma.

Prijavil sem se tik pred iztekom prijav, ker sem ugotovil, da potrebujem še eno tujo tekmo za Alpe Adria Trail Cup. Pregledal sem listo prijav in po ITRA indeksu videl, da ni tekačev mojega ranga. Zato sem se odločil, da pred tekmo sploh ne bom počival. Tudi po tekmi sem takoj nadaljeval s treningom, tako da je bila to res bolj trening tekma in del priprav na JATR.

Ampak prav zato, ker sem teh 90 kilometrov s pet tisoč metri vzpona malenkost podcenjeval, sem v drugi polovici plačeval hud davek, predvsem zaradi nekoliko slabše psihične priprave. K sreči se je dobro izšlo, ampak te napake ne smem ponoviti.

Preberi tudi:

Imaš vprašanja o športni prehrani? Mi imamo odgovore!

Kakšna je vloga športnega psihologa?