Ni še minilo tri leta, ko je Marjan že drugič rekel, da se transverzale ne bo več loteval. Sedaj pa poglejte njegov obraz, "končno" spet v okolju, kjer je najbolj domač. Znova objavljamo reportažo iz leta 2018, ko nas je gostil v svojem domu v Bohinjski Bistrici.
V kolikor boste kljub nestanovitni napovedi opravili kako turo in srečali Marjana, le pospešite korak in ga spremljajte vsaj nekaj sto metrov. Podpora ljudi, ki razumejo lepoto gora, mu bo največ pomenila, vi pa boste del zgodbe, ki je ni enake v slovenskem prostoru.
Marjanu smo pomagali z energijo, ker pa ga je težko loviti celo na krajše razdalje, smo za časa podiranja rekorda znižali ceno našega najbolj kvalitetnega energijskega dela na 99 centov. 👉 4Energy gel je osvežujoč in nežen do želodca - vsebuje kakovostne oglikove hidrate in ne glukozno-fruktoznega sirupa, ki povzroča prebavne težave. 👉 4Energy gel ne vsebuje umetnih sladil, je pa zato v njem sveže iztisnjen sok in sol za nadomeščanje izgubljenega natrija.
Kupi 👉 4energy energijski gel po promocijski ceni - do nedelje 26. 7. zvečer.
Marjan Zupančič je ime, ki ga slovenski športniki dobro poznajo. No, vsaj tisti, ki se tako ali drugače ukvarjamo s kako izmed vzdržljivostnih disciplin. "To je tisti "norec", ki mu je uspelo v dveh tedni...ne, v bistvu v enem tednu preteči vse slovenske hribe od Pohorja pa do Ankarana". A roko na srce - čeprav gre za enega izmed največjih dosežkov v slovenskem športu, je bil dogodek medijsko - vsaj če ga primerjamo s kakim nogometom - izjemno slabo pokrit. Pravi potopis o njem je napisala Špela Zupan, fotografije pa prispevali njegov sponzor, zakonca Vencelj ter ostali navijači. Skratka, prijatelji in ne novinarji. Kljub temu, da je bilo v rekord vloženo toliko odrekanja nečloveških naporov - pravzaprav večino Marjanovega prostega časa in kar nekaj spanca - gre za disciplino, kjer je nagrada le zmaga nad samim seboj. In pa morda kakšne brezplačne trail superge. "Pa še te ne vedno", se rad pošali Marjan, ko ga obiščemo na njegovem idiličnem domu v Bohinjski Bistrici.
KDO JE MARJAN?
Marjan je naš najboljši ekstremni gorski tekač, ki že dolgo časa sodeluje z ekipo 4Endurance, skozi osemletno obdobje znano kot TGsportlife. Poleg tega je še odličen triatlonec, duatlonec, celo turni smučar. Gre za človeka, ki je pretekel - če že ne zmagal - večino gorskih ultramaratonov doma in v tujini. Marjan resno tekmuje že od devetdesetih in od takrat si je nanizal zmage, ki jih je težko predstaviti v nekaj vrsticah. Je večkratni državni prvak v gorskem teku kot tudi v gorskem maratonu - z državno reprezentanco je osvojil tudi drugo mesto na svetovnem prvenstvu ter postal svetovni prvak med 35 in 40 let. Zmagal je na kar nekaj ultra trailih, med drugim drži tudi rekord traila 100 milj Istre. V tem času je edini Slovenec, ki je kar sedemkrat zmagal Triatlon Jeklenih - gre za najbolj znan triatlon po bohinjskih hribih (in jezerih), kjer se teče dejansko tam, kjer običajni ljudje lezejo po vseh štirih. V njegove domačem okolju je je izjemno odmeven tudi gorski ultramaraton, ki sliši na ime T-24 ali Tržiška planinska pot. Gre verjetno za najtežji gorski maraton pri nas, kjer se v enem dnevu premaga 70 kilometrov in kar 6700m višinske razlike - Marjan je tu popravil kar desetletje neizboljšan rekord.
Ko pravimo "ekstremni gorski tekač", je beseda ekstremni še kako na mestu. Če se kdaj radi pohvalimo, da smo pretekli 400m višincev, lahko to končno postavimo v pravo perspektivo. Marjan jih je vsaj 49 v sedmih dneh. Kilometrov. V višino. Na dolžinski trasi 600km to pomeni slabih 7 tisoč višinskih metrov gor in dol vsak dan ob pretečenih 80km, ob kakem klinu ali dveh. Je to sploh možno?
Marjan Zupančič je pri 44 letih dokazal, da je. Septembra 2015 je za dobre tri ure prevzel rekord svojemu mlajšemu tekmecu Klemnu Trilerju in postavil rekord, ki stoji še danes - 7 dni, 8 ur in 10 minut. Rivalstvo - seveda v zdravem športnem duhu - se je med njima začela leta 2012. Takrat je namreč Klemen Triler postavil rekord naše najbolj znane planinske transverzale, ki se vije od Maribora pa do Ankarana.
SLOVENSKA PLANINSKA POT - 600KM IN 49000 VIŠINCEV
In to je bila Transverzala. Spomnimo, Slovenska planinska pot je nastarejša vezna pot na svetu in hkrati tudi najdaljša slovenska povezava - tista, po kateri se zbira žige in na koncu dobi častno značko. Planinec se od Maribora pa do Ankara povzpne čez 23 vrhov in mimo 58 gorskih koč, pri tem pa preči najvišje točke slovenskega visokogorja - Skuto (2532m), Grintovec (2558m), Storžič (2132m), Stol (2174m), Triglav (2864m), Razor (2601m), Prisojnik (2547m), Jalovec (2645m), Krn (2182m), pa seveda celotno sredogorje Pohorja, Gorenjske, Idrijsko-cerkljanske regije, pa Nananoške in Javorške planote ter ostalih ajdovskih, kraških in primorskih vršacev. Na koncu pohodnik požigosa planinsko knjižico na najbolj nenavadnem mestu - zadnja kontrolna točka se namreč nahaja na Debelem rtiču, le 18m nad morsko gladino. In čeprav povprečni zanesenjak traso - prav zaradi naravnih lepot in kulturne dediščine ob njej - prehodi v številnih turah in v nekaj letih, jo Marjan preteče s hitrejšim tempom kot povprečni Slovenec teče za avtobusom.
MARJAN ZUPANČIČ: BITI PRVI ALI PA SPLOH NE
Ob tem se je še kako zavedal, da bo za izboljšanje odličnega Trilerjevega časa potreboval tudi nekaj sreče - sploh tiste, povezane z vremenom - in predvsem podporo navijačev. V pozitivnem duhu je nagovoril svoje podpornike vse ljubitelje teka:
»Moj cilj je ponovno zbrati druščino gorskih tekačev, s katerimi bomo skupaj premagovali razdalje na SPP. Želim si srečno in brez poškodb priteči v Ankaran. Zato vas vse, ki želite kak delček SPP poti preteči z menoj pozivam: Dobrodošli! Obljubim, da se bomo imeli super«.
Marjana je takrat bolj kot zahtevnost poti skrbela sama logistika - kje spati, kaj jesti, po kateri poti teči in kako načrtovati postanke. Kljub kakim 50-60 ljudem, ki jih je imel Marjan s telefonskimi številkami napisane na štirikrat prepognjenem plastificiranem listu, je bila prav logistika tista, ki je Marjanju pobrala največ energije. Podiranje rekorda namreč ni bilo organizirano na državni niti na lokalni ravni - gre namreč za projekt posameznika, ki more od točke A do točke B zbrati vse žige in korespondenco dodatno dokazati z GPS sledjo. Zaprta koča in manjkajoč žig - rekorda to ne zanima.
SLOVENSKA PLANINSKA POT: PRVI, DRUGI IN TRETJI DAN
Ura je torej 6.00 in Marjan se je ob vzklikih navijačev podal na Pohorje. Spremljal ga je naš Valentin Goršek, mu sporočal vmesne čase ter gorska tekača Tim Felle in Matjaž Bukovec. Če se je Marjan leta 2013 morda malce prenaglil s tempom in smo pričakovali, da bo sedaj izbral zmernejšega - Marjan ne bi bil Marjan, če ne bi tudi tokrat diktiral tempo spremljevalcev, ki so mu le stežka sledili. Pohorje je bilo pretečno in ob 15.20 je bil že na 1699m visoki Uršlji gori. Tu se mu je pridružil še Jaka Zajšek, eden izmed organizatorjev Trail Golte in Trail Krvavec. Marjan je tekel in tekel, ob 21.20 je bil že pod Raduho in šele ob pol enih si je - nekje v Robanovem kotu - privoščil nekaj ur spanja. No, vsaj tako je blo načrtovano, pa žal ga ni imel sreče izkoristiti. Adrenalin in begajoče misli so ga držale pokonci, zato se je ob spremstvu Dejana Grma raje podal dalje čez Kamniško-Savinjske Alpe. Kamniško sedlo, Skuta, malo pred poldne že Kokrsko sedlo in 2558m visok Grintovec. Žan Karničar, ki je Marjana spremljal skupaj z očetom in je relacijo med Skuto in Grintovcem imenoval kar s "kalvarijo", v svojih spominih opisuje Marjana kot človeka železne volje. In prav je tako - istega večera se je povzel še na Storžič in se preko Škarjevega roba spustil do koče pod njim, kjer je bil že pred deveto. Poudariti gre, da je Marjana od Maribora pa do Storžiča po odsekih spremljalo vsaj 15 posameznikov, zato nam ne smete zameriti, da smo in bomo omenili le naključne.
Tretji dan, pravzaprav že pred četrto zjutraj se je prek Kriške gore spustil v Tržič, potem pa nazaj na Dobrčo, dalje do Roblekovega doma, prek Stola do kontrolne točke na Golici, kjer je bil ob peti popoldan. Od njega so se s Karavankami poslovili tudi Boštjan Urankar, Boštjan Potočnik, Bojan Ambrožič in Matjaž Mikloša, v Vratih pa je zaradi izjemne zahtevnosti trase - ki je iz teka prehajala v plezarijo - spremstvo prevzel gorski reševalec Franci Teraž. Z naglavnimi svetilkami sta se povzpela do Staničevega doma pod Triglavom, kjer sta prespala. Marjanu, ki je imel zaradi izjemnega napora in borih 4 urah spanja dnevno težave tako z želodcem, kot samim apetitom, se je vrnil tek. Še sreča, kajti naslednji dan ga je čakal vzpon na kar pet dvatisočakov. Gre za tehnično najbolj zahteven in nevaren del poti, sploh ker jih bo premagoval tudi brez samovarovanja. Nekateri odseki - na primer tisti na Jalovec ali Prisojnik - so dobro znani planincem, ko pa prištejemo še spremenljive vremenske razmere, spolzke kline, temo ter nizke temperature, je pregovor "hiti počasi" še kako na mestu.
TRANSVERZALA: ČETRTI IN PETI DAN
Med pravimi podvigi potrebujemo tudi hrano, ki nam tekne. S flapjacki (ovsenimi tablicami) je ponavadi križ - ali so drobljive ali pa ne gredo po grlu. 120g Monster Flapjack s 550kcal postopne energije je dovolj kompakten, da ga prelomimo na pol, ter dovolj "žmohten", da komaj čakamo nanj. Naši alpinisti so z njim osvajali Grossglockner, Mont Blanc, Matterhorn, Ana Čufer (rekorderka teka na Triglav) jih je uporabljala med treningi. Ponujamo vam ga že za dober 1€ in nekaj centov.
Tu so kline in jeklenice nadomestile dolge relacije, griči in doline - proti Idriji mu je moč izmenjujoče dajalo vsaj 15 sopotnikov. Tu sta bila Katja Kegl Vencelj in mlad gorski tekač Nejc Lazar, z pijačo in drugo opremo jih je zalagal Toni Vencelj. Marjan je z žuljavimi nogami, štirimi spremljevalkami in enim spremljevalcem nadaljeval na Porezen, kamor prispel že pred poldnevom. Po tušu pri gostoljubni Nini Frelih je padel v posteljo - čakal ga je le še en dan etape.
REKORD: ŠESTI IN SEDMI DAN (IN OSMA URA IN DEVETA MINUTA)
Na poti proti Obali se mu je znova pridružil tudi Valentin Goršek, njegov prijatelj in sponzor, ki ga je zalagal z elektroliti in regeneracijo, saj je ustrezna hranila Marjan potreboval bolj kot kdajkoli prej. Dolg spust do Socerba je Marjan premagoval že popolnoma s psiho in ne s telesom - čeprav je bil prejšnje dni že marsikdaj na robu delirija, je sedaj ob podpori številnih tekačev preko Osapske doline in Tinjana pospešil tempo in se spustil k obali. V Ankaran, kjer je ob 14.10 še zadnjič udaril z žigom po planinski knjižici, je prispel po 7 dneh, 8 urah in 10 minutah ter si prislužil naziv najhitrejšega in najzmogljivejšega gorskega tekača v Sloveniji.
Hematomi na podplatu, otečena kolena in nasmeh na upadlem in opečenem obrazu so pripovedovali dvojno zgodbo Marjanove avanture - po eni strani pripoved o enem srcu in eni duši, ki sta premagala nemogoče, po drugi strani pa pravljico o kolektivnih naporih in prijateljstvu gorskih tekačev. Ti so z nesebično pomočjo pomagali Marjanu, da je srečno prišel skozi to noro potovanje, na katerega se - vsaj rekoč tistega 4. septembra - ne bo več podajal. Mu verjemete?
HRANA, TRENINGI IN NOVI REKORDI
Iz vseh dosedanjih rezultatov - še najbolj pa iz rekorda Slovenske planinske poti - gre sklepati, da Marjan v bistvu trenira vsak dan. In res je tako. Že trideset let. Njegov običajen trening traja vsaj uro in pol, v tem času pa preteče med 15 in 25 kilometrov. Največkrat teče kar po domačih hribih - 16km krožna pot okoli Bohinjske Bistrice mu postreže s 400m višinske razlike, občasno pa naredi tudi kakšno daljšo turo (kar pri njem takoj znese 50km). Ko gre za podvige, kot je Transverzala, pa so njegove prirave popolnoma drugačne. Traso je najprej prehodil, potem pa po segmentih tudi pretekel. Za nov rekord, za katerega je sumil, da si ga bo potrebno znova priboriti, se je pričel pripravljati že z začetkom koledarskega leta. Tako je tekel 60km od Maribora do Slovenj Gradca, pa od Škocjanskih jam do Ankarana, pa posamezne ture alpskega sveta. Marjana ni toliko skrbela sama pripravljenost, kot logistične težave - zaprte koče, pomanjkljive markacije, ustrezna prehrana in hidracija...
Ko greš težko po stopnicah, je rešitev regeneracijski napitek Ultragen. Najkakovostnejše beljakovine hidrolizirane iz sirotke, hidrati, ogromno glutamina, vitamini in elektroliti.
Njegova prehrana sledi vzdržljivostnim treningom, vendar na skoraj obratnosorazmeren način - Marjan pokuri en rogljiček na 100km. Njegov metabolizem je nastavljen, da z izredno majhno količino kalorij preteče razdalje, pri katerih se začnemo spraševati, ali morda perpetuum mobile vendarle obstaja. Marjan je tu fenomen in - roko na srce - skregan z vsem, kar za uspešen trening pogojuje kineziologija, fiziologija in nutricionistika. Je izredno malo, pa še tisto, kar poje, je prilagojeno trenutnemu počutju in ne ciljem. Glikogenske rezerve in elektrolite si napolni z energijskim napitkom EFS ali izredno ugodnim Carbonicom, po treningu pa zaužije merico ali dve Ultragena. Prej merico kot dve.
Marjan teče s čevlji, ki so me bolj spominjali na trde teniske, kot pa na trail superge - spi premalo, dela preveč, za piko na i pa ima zaradi vsega pretiravanja v krvi čisto premalo hemoglobina.
A nekaj je gotovo - tu gre za revlado uma nad telesom. Če parafraziramo pesnika Esada Babačića, to ni več šport, "to je obred". Marjan je že pozabil na hematome, ki so mu jih kirurgi odstanili iz podplata po 49 pretečenih višinskih kilometrih.
Namerno sem ga pobaral o zarečenm kruhu in tisti "Nikoli več" se je dobro leto kasneje spremenil v največje navdušenje, kar sem ga kdajkoli videl pri športniku: "Seveda bom še šel, če se Klemen loti osvajanja novega rekorda".
Verjame, da je Slovensko planinsko pot mogoče preteči pod sedmimi dnevi. V kolikor je v meni še obstajal kanček dvoma nad tako drastičnim izboljšanjem, sedaj absolutno verjamem v Marjana. Pri tem ne bo zahteval 90 tisoč nagrade za poslovilno tekmo, temveč bo to storil le zase in svoje navijače:
"To rad počnem. To mi paše, to sem pač jaz!"
