Življenje vzdržljivostnega športnika s sladkorno boleznijo

Sladkorna bolezen ni redek pojav med športniki, a je o njej še vedno premalo govora. Obkroža jo stigma, zaradi katere se bolniki raje držijo v ozadju in se javno ne izpostavljajo.

Žiga Papež je drugačen. Že od rojstva živi s sladkorno boleznijo tipa 1 in v zadnjih letih se zavzema za ozaveščanje o njej. Sam želi biti dokaz, da se tudi s sladkorno boleznijo lahko živi normalno življenje, vključno z zahtevnimi športnimi izzivi. Zaradi tega se je tudi odpravil in uspešno končal vzdržljivostno preizkušnjo North Cape 4000.

V tem blogu nam pomaga razkriti podrobnosti življenja s sladkorno boleznijo, kakšne prilagoditve so potrebne in kako se lotiti špornih izzivov.

Umetnost nadziranja sladkorja v vsaki situaciji

Sladkorna bolezen ni nekaj, kar bi te omejevalo le občasno. Nadzorovati jo je potrebno ves čas — doma, v službi, med športno aktivnostjo.

“Ljudje si predstavljajo, da se nivo sladkorja spremeni enkrat ali dvakrat na dan, ampak v resnici gre za zelo hitre spremembe,” zmoto ljudi na začetku pogovora pojasni Žiga in razloži, da je nihanje v obe smeri - visoko ali nizko - nevarno.

Uravnavanje sladkorja je svojevrstna umetnost. Žal ni zlatega pravila, ki bi se ga lahko držali vsi sladkorni bolniki in bi tako nadzorovali svojo bolezen. Obstajajo smernice, na podlagi njih pa je naloga vsakega posameznika, da najde, kaj mu odgovarja in pod kakšnimi pogoji se telo najbolje odziva.

“Sam sem dolgo časa pisal dnevnik, spremljal odzive telesa in si vse beležil. Tako sem spoznal, kako se moje telo obnaša ob različnih naporih, skladno s tem pa sem nato prilagodil tako trening kot prehrano,” predstavi svoj pristop k nadzoru bolezni.

Sladkorna bolezen tipa 1 je neozdravljiva avtoimuna bolezen, ki zaradi nedelovanja trebušne slinavke zahteva zdravljenje z inzulinom. Je manj pogosta od sladkorne bolezni tipa 2 in se pojavi pri približno 10 % sladkornih bolnikov, zbolevajo pa predvsem otroci in mladostniki.

Povprečen človek si težko predstavlja, kakšna so nihanja vrednosti sladkorja in kako malo je potrebno, da ta “pobegne” na eno ali drugo stran. Razpon, znotraj katerega sladkorni bolnik lahko drži raven sladkorja, je majhen, medtem ko so poskoki po zaužitju hrane lahko zelo veliki.

In kaj to pomeni v številkah?

Nivo sladkorja v krvi se meri v mmol/L. Pri zdravem človeku želimo vrednosti med 4 in 7 mmol/L, medtem ko diabetiki raje vidijo nekoliko višjo raven okoli 9 mmol/L.

Športne aktivnosti dovoljeno zgornjo mejo nekoliko dvignejo, saj aktivnost znižuje raven sladkorja. “Pri športni aktivnosti se bojimo predvsem nizkega sladkorja, ki je za športnika bolj nevaren, saj lahko pade v nezavest oziroma hipoglikemično komo,” pojasni Žiga in doda, da je sam med vadbo zadovoljen tudi, če je njegova raven sladkorja med 10 in 11 mmol/L.

Številke postavimo še v kontekst. Kot primer lahko povemo, da že polovica 4Energy Bara, kar predstavlja 15 gramov ogljikovih hidratov, raven sladkorja v krvi dvigne za eno enoto. To se zgodi hitro, v roku 20 minut, ali še hitreje, če je napor izredno intenziven. Tedaj do poskoka lahko pride tudi v vsega 10 minutah.

Posledično imajo sladkorni bolniki ob sebi ves čas pripomočke, ki merijo raven sladkorja v krvi. Tudi Žiga ima stalno vklopljeno inzulinsko črpalko, med kolesarjenjem pa ima na krmilu pričvrščen telefon, na katerega vsakih 5 minut prejema podatke o ravni sladkorja, ki mu jih pošilja senzor nameščen na roki.

“Med aktivnostjo moram spremljati nivo sladkorja. Ves čas preko senzorja spremljam, kako se mi giblje količina sladkorja v krvi. To se spreminja glede na intenzivnost in energijske zaloge, ki sem jih ustvari pred tem s prehrano. Vpliva tudi hrana, ki sem jo pojedel 48 ur nazaj,” pojasni.

Vsakodnevne prehranske prilagoditve sladkornega bolnika

Če želi sladkorni bolnik uspešno nadzorovati svojo bolezen, mora prilagoditi svojo prehrano. Določena hranila so močno omejena ali celo v celoti odstranjena.

Posledično so diete, kot sta LCHF in keto, precej razširjene med diabetiki, saj obe omejujeta vnos ogljikovih hidratov, ki najbolj agresivno vplivajo na poskoke sladkorja v krvi.

Znova pa Žiga, ki sledi nekoliko prilagojeni obliki LCHF diete, poudarja, da kar deluje pri nekomu, morda ne bo delovalo pri nekomu drugemu. Potrebna je individualizacija in ogromno ugotavljanja, kaj ti odgovarja.

“Pri sladkorni bolezni je v ospredju dieta LCHF, torej ‘low carb, high fat’. Sam sem pristaš, da je še več beljakovin, definitivno pa mora biti manj ogljikovih hidratov. Pristopov je več. Naučili smo se, da naša telesa delujejo drugače. Vsak mora na koncu najti kaj mu odgovarja, katera dieta mu omogoča najboljše počutje.”

Ogljikovi hidrati so v Žigovi dieti sicer prisotni, predvsem v obdobju okoli vadbe. Takrat je potrebno napolniti glikogenske zaloge, hkrati pa višji sladkor ni tako problematičen, saj ga bo aktivnost v kratkem znižala.

“Ko ne kurim kalorij, takrat uživam čim manj ogljikovih hidratov. Drugače je v obdobju okoli vadbe, takrat pridejo na jedilnik. Sicer se jih vsakodnevno skušam izogibati oziroma močno omejiti njihov vnos. Posledično povečam vnos beljakovin in maščob. Na ta način tudi preprečujem nenadne skoke sladkorja.”

Prav poskoki sladkorja in posledični nenadni padci so tisto, proti čemur se sladkorni bolniki borijo z uravnavanjem prehrane. Ob prevelikih nihanjih namreč telo pade v nenavaden ritem, ki s seboj prinese neželene učinke, predvsem ekstremno nihanje energije.

“Ves čas poskušam preprečevati padce sladkorja, saj če jih doživim preidem v čuden ritem, kjer mi sladkor pade in se moram nato običajno predozirati. Torej mi bo ta spet zelo narastel in zelo hitro padel. In to je pri sladkorni bolezni najslabše. Ne nazadnje tudi pri zdravem človeku. Zdi se kot da si stalno dobre volje in nato v depresiji, pa spet dobre volje in v depresiji.”

Vpliv sladkorne bolezni na športnika

Pri sladkornih bolnikih je močno prilagojena tudi prehrana med vadbo. Ta v večini temelji na ogljikovih hidratih, ki pa jih diabetiki v tolikšnih količinah ne morejo zaužiti niti med aktivnostjo.

Prilagoditev tako pride v obliki manjšega, a stalnega uživanja ogljikovih hidratov, skladno s podatki, ki jih športnik dobiva z merilnika sladkorja v krvi.

“Jaz ogljikovih hidratov dodajam zelo malo, a konstantno. Recimo 10 gramov na 15 do 20 minut. Seveda je to odvisno od ravni sladkorja,” razloži Žiga, ki ima ogljikove hidrate najraje v tekoči obliki, saj mu to omogoča najbolj natančno doziranje.

“V enem bidonu imam običajno vodo, v drugem pa 60 gramov ogljikovih hidratov. Tu gre za napitek s sladkorjem in elektroliti,” pojasni 31-letnik, ki se zanaša predvsem na Nrgy Unit Drink 90. “Napitek nato pijem postopoma, odvisno od aktivnosti. Če imam visok sladkor to tako ali tako pomeni, da imam v telesu dovolj sladkorja in ne rabim dodatnega vnosa. Takrat lahko pijem samo vodo. Ko pa je raven sladkorja nizka, začnem piti energijski napitek.”

Eden ključnih izdelkov za vnos energije med vadbo pri zdravih športnikih so energijski geli. Te so pri sladkornih bolnikih videni predvsem kot rezerva, saj vsebujejo preveč ogljikovih hidratov, da bi jih lahko redno uporabljal.

“Vem, da športniki pogosto naenkrat vnesejo 30 ali 45 ogljikovih hidratov. Jaz si tega ne morem dovoliti, saj mi sladkor preveč naraste, posledično pa imam težave s krči, začne mi zastajati voda in počutje je zelo slabo.”

“Gele uporabljam le, ko mi sladkor začne ekstremno padati in rabim hiter vir energije. To je recimo pred vzponi. Takrat dodam 20, tudi do 25 g ogljikovih hidratov. Če ne bi dodal, bi sladkor padel za 2 do 3, včasih tudi 4 enote.”

Postopno dodajanje ogljikovih hidratov je ključno za uspešno izvedeno športno aktivnost. Vsaka napaka ali trenutek malomarnosti, kakor jih poimenuje Žiga, lahko vodijo do težav. Te vsaj v prvi vrstni niso kritične, a športnika lahko spravijo v slabo voljo, saj mu dajo vedeti, da je storil napako.

Pojasnjuje, da se prvi simptomi visokega sladkorja začnejo pojavljati že pri vrednosti 10 mmol/L, kar je sicer še znotraj prej omenjenega dovoljenega razpona sladkorja med vadbo. Teh simptomov sicer ne zaznajo vsi športniki s sladkorno boleznijo, medtem ko simptome pri 13 mmol/L čuti prav vsak. Te se poleg krčov kažejo tudi v meglenju pogleda, povečani utrujenosti in stalnem občutku žeje.

Kljub vsem prilagoditvam, ki jih sladkorna bolezen v kombinaciji s športom prinese, je Žiga prepričan, da je ta za diabetike dober: “Šport je dober za diabetike, ne pa tudi ekstremen šport. Aerobne aktivnosti so za nadzor sladkorja čudovite, saj ga znižujejo in pomagajo bolje uravnavati. Prav tako tudi porabiš manj inzulina,” še zaključi svojo misel.

Zaključek

Sladkorna bolezen zahteva številne prilagoditve, tako v običajnem, kot športnem življenju. Neprestan nadzor ravni sladkorja od posameznika zahteva disciplino, saj je ves čas potrebno imeti pri sebi ustrezne medicinske pripomočke.

Raven sladkorja v krvi ves čas niha, dovoljen razpon pa je relativno majhen. Pri zdravem človeku je ta med 4 in 7 mmol/L, medtem ko si sladkorni bolnik lahko dovoli poskok do 9 mmol/L. Med vadbo je krvni sladkor lahko celo višji, saj ga bo telesna aktivnost kmalu znižala.

Sladkorni bolniki morajo svojo prehrano močno prilagoditi. Vnos ogljikovih hidratov je precej manjši, priljubljeni sta predvsem dieti LCHF in keto. Med športno aktivnostjo so ogljikovi hidrati sicer dovoljeni, a v manjših, rednih količinah. Že polovica energijske ploščice namreč povzroči veliko in hitro spremembo ravni sladkorja.

Vseeno je telesna aktivnost priporočena za diabetike. Ta namreč pomaga pri uravnavanju sladkorja, tudi nihanja so manjša, hkrati pa pripomorejo k manjši potrebi po uporabi inzulina.