Poglejmo najprej, kaj je vloga izotonika in kaj energijskega gela. Izotonični napitek bi morali imenovati energijsko hidracijski napitek. Izotonični napitek na videz sugerira, da je osnovna vloga v sami raztopini, v kateri so v določenih razmerjih raztopljeni minerali. Vendar to ni čisto res, saj kri ni sestavljena le iz vode in elektrolitov - v njej so glukoza, sol, lipoproteini, steroli - temveč je relativno gosta tekočina. In za toničnost neke tekočine, v tem primeru krvi, ne vplivajo le elektroliti, temveč med drugim tudi glukoza. V idealnem primeru bi voda kot topilo in elektrolitske oblike mineralov (kot topljenec) tvorile odnosno do krvi nekako uravnoteženo izotonično okolje. S tem bi v teoriji dosegli optimalen transport tako elektrolitov in glukoze (glavni sestavini izotonika) ter vode. A če pogledamo samo količino sladkorjev v izotoniku in ga primerjamo s količino glukoze v krvi, vidimo, da napitek ne more biti hkrati izotoničen in vsebovati enako količino elektrolitov z ozirom na kri. V petih litrih krvi se namreč nahajajo le približno trije grami glukoze, v napitku pa imamo tudi več kot 40 g na pol litra tekočine. Če hočemo imeti izotonični napitek, moramo torej zmanjšati količino elektrolitov. A pozor, s tem ni nič narobe! Pogledati moramo namreč, kaj se med vadbo dogaja. Z znojenjem izgubljamo elektrolite. A količina teh je v znoju precej nižja kakor pa v krvi. Idealno bi torej bilo, da bi napitek imel enako sestavo elektrolitov kakor pa znoj - s tem bi namreč nadomeščali izgubljeno.
Omenili smo natrij. Kadar izgubljamo veliko količino potu in pijemo še večje količine vode - lahko v izjemnih primerih pride do hiponatriemije, torej nabrekanje celičnih sten. To se dogaja na “ultrah”, maratonih, dolgih vzponih čez prelaze. Da se temu izognemo, mora naš napitek ob vodi - ali pa hranilo ob vodi - primarno vsebovati še dve dodatni snovi: sladkor in sol. Tu pridemo do bistva, zakaj je izotoničnost problematična in ni prav nič narobe, če izotonik zamenjamo (ali menjavamo) s kalorijsko dovolj nasičenimi energijskimi geli. Osmotski delci namreč potujejo s področja iz večje koncentracije k manjši. Tako je v krvi vedno več soli kot v kateremkoli (še užitnem) izotoniku, v krvi pa je mnogo manj sladkorja kot v izotoniku. A celično steno ne zanima toliko, kaj gre skozi, kot samo ravnotežje (zato so pomembnejši organi, kot so recimo možgani, zaščiteni z ločenim krvožiljem). Naloga izotoničnega napitka je torej veliko bolj podobna nalogi gela, kot si mislimo - zaradi celokupno visoke količine sladkorja v njem je, rahlo hipertoničen, s čimer pa vanj lažje pride tudi sol. Elektroliti v high-energy gelu so torej v razmerju prilagojeni s tistimi, ki se nahajajo v krvi in katere izgubljamo z znojenjem. Ampak to ni dovolj, potrebujemo kar visoko količino efektivno razpoložljivih OH Ena energijska enota - torej en High-energy gel povrne za cca. 400 ml izgubljenega znoja, dve enoti pa 800 (to zadostuje za srednje zahtevne treninge v toplem okolju, medtem ko je smiselno pri intenzivnih in dolgotrajnih treningih eno enoto pridobiti iz napitka Ndure, saj lahko izgubimo tudi še enkrat več znoja (in s tem elektrolitov).
Želite sodelovati pri razvoju Nduranz High Energy gela? Na voljo vam je po promocijski ceni, vaše predloge pa bomo nagradili s popustom za prihodnji nakup.
Komentiraj