4Endurance na svetovnem prvenstvu z Borjo Jeličem - Na štiri oči

Borja, čestitke za odličen rezultat na svetovnem prvenstvu. Dosegel si 12. mesto. Koliko vas je bilo?

Svetovno prvenstvo poteka po kategorijah, glede na starostno skupino. V moji skupini mislim, da nas je bilo 168.

Vsaka starostna skupina ima svoj start. Zaradi logističnih zadev, vezanih na delo policije, so nas sicer združili samo na 3 minute narazen, tako da je bilo malo na tesno in smo se vmes polovili.

Kakšni so vtisi o svetovnem prvenstvu?

Izkušnja je vsekakor bila nekaj posebnega. Naši zahodni sosesi so se dobro potrudili. Dogodek je bil odlično organiziran.

Kar se tiče same trase, je bila pisana na kožo hribolazcem. Bilo je slabih 4000 metrov višine na 147 kilometrih. V praksi je to pomenilo, da si imel na začetku 10 kilometrov in po zadnjem spustu 2 kilometra ravnine, ostalo pa so bili klanci.

Povej nam več o trasi.

Imeli smo tri večje vzpone. Tam je znano smučišče, Monte Bondone, kjer poteka tudi znani maraton Chary Gaul. Po podobni trasi smo tekmovali na svetovnem prvenstvu.

Prvi klanec je bil 20 kilometrov, potem spet isti klanec 20 kilometrov iz druge strani in potem še enkrat gor kakšne tri četrtine in spust do ciljne ravnine.

Ko sem pogledal na števec moči, sem se ustrašil.

Temu primerno je vse skupaj potekalo. Prvih 10 kilometrov je šlo normalno, potem pa so se začeli klanci in postalo je težko. Sam sem se uspel držati prve skupine nekje do treh četrtin prvega klanca, potem pa sem popustil.

Zakaj si popustil?

Ne vem, zakaj sem res popustil. Morda zato, ker sem pogledal na števec moči. Videl sem, koliko vatov imam, in sem se ustrašil, da ne bom mogel zdržati takšnega tempa.

Morda bi bilo bolje, da ga ne bi pogledal.

Kako ti je šlo od tam naprej?

Naslednjih 20 kilometrov vzpona mi je šlo zelo dobro. Polovil sem nekaj tistih, ki so zaostali za prvo skupino. Tako sem na koncu uspel priti do skupno 12. mesta.

Zmagal je, hvala bogu, Igor Kopše, ki je na koncu uspel v sprintu prehiteti Francoza, s katerim sta se pomerila že lansko leto v Sarajevu. Ostali pa smo potem prikapljali v cilj.

Torej nisi bil udeležen v kakšen finalni dvoboj?

Žal ne.

Sem pa polovil veliko kolesarjev iz mlajših skupin, ki so startali pred nami. Večinoma sem polovil bele številke, ki so pred nami startale 6 minut. S tremi od njih smo prišli skupaj v cilj.

Si bil presenečen, da ti je šlo tako dobro?

S svojim nastopom sem zadovoljen. Počutil sem se dobro, dirka je šla v redu. Tudi po številkah sem šel dobro. Seveda, vsaka stvar je lahko še boljša. Tudi to bi lahko bilo.

Ampak glede na mojo trenutno pripravljenost in na moje sposobnosti, ki jih poznam, mi je šlo zelo dobro.

Sama uvrstitev pa je odvisna predvsem od konkurence. Mislim, da je bila letos v Italiji konkurenca na najvišjem nivoju.

Če pogledamo starostno skupino, v kateri je nastopil Johnny Hoogerland, ki zmaguje na vseh možnih maratonih s svojim Tour de France kalibrom, ki ga še vedno ima – ne vem točno, kaj je bilo, imel je neko težavo, ampak prišel je s 5 minut in 40 sekund zaostanka za prvim in dosegel 6. mesto. Če so njega uspeli premagati, potem je jasno, da govorimo o vrhunskih nastopih.

Koliko je na tvoj rezultat vplivalo sodelovanje z nutricionistom Blažem Grmekom?

Definitivno je vplivalo.

Blaž Grmek je odličen strokovnjak na področju dietetike in prehrane.

Tudi sam nisem čisti laik na tem področju. Veliko stvari mi je jasnih. Ampak Blaž me je predvsem skozi prehransko vodenje veliko naučil.

Kako je potekalo vajino sodelovanje? Je res tako strog?

Ja, definitivno je strog.

Vsak svoj obrok sem moral slikati in mu poslati. Potem pa je on komentiral, kaj je v redu in kaj ne. Tukaj bi moral pojesti več tega, tam več onega.

Blaž Grmek je odličen strokovnjak, temu primerno pa je tudi strog.

Pri tem je upošteval tudi trening, ki sem ga tisti dan opravil. Moram sem mu poslati za par dni naprej svoj trening program, potem pa je ocenil, kako naporen bo moj trening.

Najprej je kakšne 14 dni opazoval, kako se prehranjujem, potem pa mi je začel podajati smernice, kako naj bi se prehranjeval.

Kakšen je bil rezultat?

Veliko me je naučil. Kar sem že prej nekako vedel o prehrani, mi je on na zelo učinkovit način pokazal, kako to uporabiti v praksi. 

Kakšne so bile njegove glavne pripombe?

Večinoma to, da uživam premalo ogljikovih hidratov. Oziroma na splošno premalo hrane. Ves čas mi je govoril, naj jem več.

On je želel, da ješ več, ti pa si hotel shujšati, da boš lažje premagoval višinsko razliko?

Tako je.

Sta uspela najti kompromis? 

On ni mogel točno vedeti, kakšne so moje dejanske kalorične potrebe.

Zadnjih 14 dni sem se začel malo paziti glede kaloričnega vnosa. Tako sem uspel priti na 76,5 kilogramov, kar je bilo pol kilograma manj od začetka. Glede teže sem bil zadovoljen, saj je bil to moj cilj za svetovno prvenstvo. Takšno težo sem imel včasih, ko sem dirkal pri članih oziroma ko sem bil v najboljši formi.

Kaj si jedel med tekmovanjem?

Za tekmovanje mi je Blaž pripravil zelo natančen načrt. Vzel je višinski profil proge in mi gor narisal, kdaj moram pojesti energijski gel.

Naročil mi je, da pojem osem energijskih gelov. Tako sem startal s polnimi žepi gelov. Prvega sem pojedel kakšne 15 minut pred začetkom dirke, potem pa sem jih redno užival.

Na svetovnem prvenstvu sem zaužil več kot 3 energijske enote na uro.

Kateri energijski gel si užival?

Nrgy Unit Gel podjetja Nduranz, ki vsebuje 45 gramov ogljikovih hidratov na gel.

Si užival še kaj drugega?

Ja. Na uradni postaji sem vzel en energijski gel s kofeinom Enervit, potem pa na naši postaji še en gel. To sta bila "mala" gelčka, torej oba skupaj sta bila za en Nrgy Unit Gel.

Kaj pa športni napitek?

Seveda, tudi to. Vse skupaj sem spil tri bidone. To je morda malo malo, ampak meni je bilo ok, saj so bile temperature v hribih nizke.

Tako nizke, pravzaprav, da nas je skrbelo, kaj si bomo oblekli za spuste. Pred startom smo preverili in gor je bilo sedem stopinj, pred teboj pa 20 kilometrov spusta. Sam sem imel s seboj brezrokavnik. 

Kaj si imel v bidonu?

V enem sem imel Nrgy Unit Drink 90, v drugem pa Nrgy Unit Drink Buffer.

Potem pa sem dobil še en bidon na slovenski okrepni postaji na vrhu prelaza Monte Bondone, v katerem je bil prav tako Nrgy Unit Drink 90.

Skupaj sem torej spil dva Nrgy Unit Drink 90 in en Buffer.

Koliko energijskih enot si torej zaužil?

Dirka je trajala približno 4 ure in 45 minut, vse skupaj pa sem zaužil 14 energijskih enot Nduranz. Torej več kot 3 energijske enote na uro. Kar pošteno.

Kako si se počutil po dogodku?

Prvi dan nisem bil pretirano utrujen. Potem pa je prišlo za mano in dan pozneje sem začutil težo napora.

Kakšno je življenje amaterskega kolesarja na tako visokem nivoju?

Potrebnega je veliko entuziazma, veliko časa in veliko denarja.

Kakšna je finančna plat?

Ni enostavno.

Jaz lahko objektivno povem, saj sem bil v obeh vodah. Bil sem v poklicnem kolesarstvu, vozil sem pri članih, vozil sem v kontinentalnih ekipah, tekmoval sem na relativno visokem nivoju.

Vem, kako to gre v nekem profesionalnem okolju in kako gre v zdajšnjem amaterskem okolju.

Amaterski kolesar mora za vse poskrbeti sam.

Kakšna je torej razlika?

Boljši, kot je kolesar, bližje kot je profesionalcem, manj ima obstranskih dejavnosti in več se lahko posveča le vožnji kolesa.

Profesionalec pride s treninga in postavi kolo ob steno. Kolo potem prevzamejo mehaniki, ga operejo, pregledajo in uredijo vse potrebno, da je kolo pripravljeno za naslednji dan. Ti greš lepo počivat, morda na kakšno masažo, zvečer na večerjo in to je to. Za vse ostalo poskrbi ekipa.

Pri amaterjih tega ni. Tukaj smo vsi deklice za vse. Sam moraš poskrbeti za kolo. Sam ga moraš kupiti, vzdrževati in popravljati. Sam moraš misliti na to, da imaš s seboj na tekmovanju rezervne dele.

Sam moraš skrbeti tudi za svoje treninge, kaj boš treniral, kako boš treniral. Profesionalec dobi plan na Training Peaks in ga samo odpelje. Če si kot profesionalec slab, se ekipa ukvarja, zakaj si slab.

Kaj bi svetoval drugim amaterskim kolesarjem, ki gredo po tvojih stopinjah?

Kolesarstvo je šport, ki terja veliko časovnega vložka. Nič se ne da na hitro. Potrebna so leta, da prideš približno na nek nivo. 

Nekateri imajo srečo z določenimi talenti, drugi je imajo malo manj. V vsakem primeru pa moraš v ta šport vložiti ogromno truda.

Če imaš ob tem veliko veselje, potem je to vredno tega truda. Če pa to delaš na silo, potem bi rekel, da ni vredno vloženega časa.

Naše bralce gotovo zanima, kakšna je bila izkušnja v temnici 4Endurance?

Nepozabna, predvsem pa zelo temna.

Imaš kakšno sporočilo za novinarsko ekipo 4Endurance, ki se toliko šalimo na tvoj račun?

V vsaki šali je nekaj resnice. Vse tovrstne šale zelo resno jemljem. Skušam iz tega tudi kaj pametnega potegniti.

Drugače pa vam gre zelo dobro. Vidim, da so ljudje zelo navdušeni. Moj prijatelj je mislil, da sem sam tako dobro napisal, zato mi je svetoval, naj napišem knjigo.

Hvala! Bi še sam kaj dodal?

Ko sva ravno govorila o amaterskem kolesarstvu, bi izpostavil, da se je situacija zelo poslabšala. Na Kolesarski zvezi Slovenije je prišlo do sprememb in posledično smo amaterji trenutno ostali brez vsega.

Kolesarska zveza Slovenije nam je poslala cenik za nakup reprezentačnih dresov.

Svetovno prvenstvo je bilo za Slovenijo zelo uspešno. Slovenci smo nasplošno kot amaterji pri UCI zelo cenjeni. Vedno dosegamo vrhunske rezultate in smo med najbolj uspešnimi državami.

Kljub temu pa nam letos kolesarska zveza ni uspela priskrbeti niti dresov. Pred prvenstvom so nam poslali e-pošto, da dresov ne bo. Istočasno pa, da so reprezentačni dresi obvezni, zato ne smeš nositi svojega ali klubskega dresa. Rekli so, da nam dresov ne morejo dati, lahko pa jih kupimo. Sporočilu so priložili cenik.

Si kupil dres?

Protestno sem vozil v starem dresu s starimi sponzorji.

Kaj pa štartnine?

Tudi te smo moralo kriti sami, čeprav niso bile nizke. Tudi potne stroške smo krili sami.

Gre za res žalostno situacijo. Upoštevati moramo tudi, da zveza od amaterjev prek licenc kolesarjev in klubov dobi kar zajetno vsoto denarja, zato bi bilo lepo, če bi nas bolj podpirali.

Kaj misliš, da to pomeni za prihodnost?

Ne vem. Na splošno vidim, da so amaterski kolesarji zaradi tega zelo slabe volje. Marsikdo, ki je bil zelo konkurenčen, se ni udeležil svetovnega prvenstva.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Zaenkrat ne delam velikih načrtov.

Kronometrca je na Ptuju, meni pa avto ne vžge.

V bližnji prihodnost bom odpeljal še kakšno dirko. V mislim imam Istra 300. Mislim, da je to 8. oktobra. Gre za 300-kilometrsko Odisejado po vseh možnih istrskih klancih in dolinah. To se mi zdi zabavno.

Zelo me mika "gravel" scena. Če bo kakšna dirka v bližini, bom čez jesen poskusil še kaj takega odpeljati.

Pozimi morda kakšen ciklokros. Načeloma bom v igri, kaj bo in kaj ne bo, pa bomo še videli.

Za drugo leto pa bom še videl.

V soboto naj bi šel na državno prvenstvo v kronometru, ampak ne vem, če mi bo uspelo zaradi logističnih razlogov. Moja kronometrca je na Ptuju, meni pa avto ne vžge več. Tako da ne vem, kako bom prišel do kolesa.

Še ena težava amaterjev ...

Tako je.

Borja, hvala. Z veseljem bomo poročali o tvojih bodočih dogodivščinah.

Preberi več:

4Endurance na svetovnem prvenstvu z Borjo Jeličem - trening

4Endurance na svetovnem prvenstvu z Borjo Jeličem - prehranski načrt