Andreja Holsedl je univerzitetna diplomirana psihologinja, licencirana športna psihologinja in ena izmed vodilnih strokovnjakov na področju praktične športne psihologije v Sloveniji. Skozi individualna svetovanja, delavnice, predavanja, izobraževanja, različne programe in projekte sodeluje s športniki vseh kakovostnih ravni in športnih panog, trenerji, starši, športnimi klubi, zvezami in športnimi šolami. Dolga leta se je na profesionalni ravni ukvarjala s cestnim kolesarstvom, nato pa se takoj po zaključku študija psihologije podala na samostojno pot športne psihologinje. V 10-ih letih je delovala v vseh športih, največ izkušenj pa ima s športniki iz nogometa, smučarskih skokov, tenisa, juda, atletike, triatlona, kolesarstva, košarke, plezanja. Pri svojem delu uporablja vedenjsko-kognitivno terapijo, ki je znanstveno potrjeno najbolj učinkovita pri delu s športniki.
Kaj je tvoja naloga kot športni psiholog?
Športnikom, trenerjem in staršem svetujem in jih izobražujem na področju psihološke priprave.
Gre za celostno obravnavo. Ne samo priprave na tekmo, ampak tudi izboljševanje vseh psiholoških lastnosti, kot so recimo motivacija, samozavest, koncentracija, nadzor čustev, vračanje po poškodbah, usklajevanje šole in športa, delo na odnosih in komunikaciji v ekipi in tako naprej.
Delo športnega psihologa je zelo široko.
Kdo potrebuje športnega psihologa?
Športni psiholog lahko koristi čisto vsakemu na različnih področjih. Zelo nasprotujem temu, da bi s športnim psihologom morali delati samo tisti, ki naj bi bili šibki, slabi, mentalno manj močni, kot še vedno kdaj slišim. S tem se ne strinjam.
Vsakemu športniku, ki se sooča s športnimi ovirami, do katerih pride v vsaki karieri, bi prav prišla pomoč športnega psihologa.
Se ti zdi, da je stigma, da rabi psihologa le nekdo, ki ima mentalne težave, še vedno prisotna?
Je, samo precej manj, kot je bila na začetku, ko sem pred približno desetimi leti začela delati na področju športne psihologije. Takrat se mi je zdelo, da pogosteje slišim izgovor: »Ne, mi pa tega ne rabimo, ker je z nami vse v redu.«
Zdaj se mi zdi, da se športniki zelo pogosto odločajo za podporo športnega psihologa in ga dojemajo kot nekoga, ki pač spada v strokovni štab, tako kot fizioterapevt, trener, kondicijski trener. To se mi zdi zelo lepo in tudi kaže na zrelost športnikov.
Psihološki problemi, ki izvirajo iz primerjanja z drugimi, se lahko pojavijo že zelo zgodaj. Kako mladi bi že morali imeti športnega psihologa?
Ja, to drži.
Načeloma s športniki, mlajšimi od 15 let, ne delamo na tak način kot v mladinskem in vrhunskem športu, kjer z individualnim svetovanjem poskušamo izboljšati psihološko pripravljenost za boljši dosežek.
Zakaj ne?
Ker pri mlajših od 15 let šport praviloma naj še ne bi bil tako zelo tekmovalen. Zato tudi pomoč športnega psihologa ni nujno potrebna, razen če gre za kakšne druge težave, kjer je nujno, da se psiholog vključi (na primer vedenjske težave, šolske težave, učne težave).
Izjema so športi, kjer specializacija začne že prej oziroma ki prej zahtevajo, da športnik tudi fizično več dela, kot bi morda bilo za njegova leta smiselno.
Če se od športnika pri 12 letih pričakuje, da bo hodil na mednarodne tekme, dosegal rezultate, izpolnil pričakovanja staršev, trenerjev in drugih, potem je zanj to psihološki pritisk, ki ga seveda še ni zmožen zdržati.
Tak športnik potrebuje psihološko podporo. Še bolj pa potrebuje okolje, ki bo razumelo, da nekaterih stvari, ker njegov razvoj še ni tam, enostavno ne zmore in da je treba biti potrpežljiv in počakati in hkrati zelo veliko delati na tem, da razume neuspeh, razume svoje zmožnosti, nadzoruje svoja pričakovanja in pričakovanja drugih.
Zato mlajšim od 15 let običajno ne svetujemo, ampak jih učimo različnih osnov športne psihologije. Kako se umiriti, kako vizualizirati, kako razumeti pričakovanja drugih.
Obenem starše učimo, kako naj ravnajo, ker so do 15 leta še vedno za svojega otroka oni najboljši psiholog. Kasneje pa je pametno, da se seveda vključi tudi športni psiholog.
Imaš v mislih kakšne specifične športe, kjer se ti pritiski začnejo že prej?
Gimnastika, tenis, smučanje so recimo športi, kjer se večinoma že prej začne.
Ostali športi pa načeloma ne bi smeli imeti tako zgodnje specializacije, da bi se začelo že pred 12 ali 13 letom.
Mladi vendarle že zgodaj dobijo ambicije, da bi bili radi uspešni. Tudi razni skavti jih že zgodaj opazujejo.
Res je, to opažam tudi pri drugih športih.
Delno se moramo na to prilagoditi. Take so zahteve športa in to je težko spremeniti.
Spomnim se, da so me enkrat starši spraševali, zakaj psihologi nič ne naredimo in zakaj se to dogaja. Tega vpliva mi nimamo.
Na kar mi lahko vplivamo, je to, da tisti športniki, starši in trenerji, ki so v tem športu, ne ustvarjajo takšnega okolja. In to skozi delo s klubi, zvezami in športniki tudi počnemo.
Tudi nogomet je tak šport, kjer se zdi, da mladi že zelo zgodaj začnejo svoj šport zelo resno jemati.
Se strinjam, sploh ker je cilj, ki ga starši in mogoče otroci lahko vidijo, zelo mamljiv. Če kje, potem se v nogometu da od tega živeti.
Ampak pri 10 letih gotovo še ne moremo določiti, kdo bo vrhunski športnik in kdo ne bo. To se lahko še spremeni v eno ali drugo smer. Zato je treba nadzorovati pričakovanja. To velja za vse športe.
Je morda družba danes preveč tekmovalna?
Ja. Zelo visoko vrednotimo učinkovitost. Želimo si biti učinkoviti in uspešni. In če nismo, takoj mislimo, da smo neuspešni, kar ni res. Ne smemo razmišljati črno belo, tudi sivine so v redu.
Če nekdo ni uspešen pri 12 ali 13 letih, to še ne pomeni, da ne bo uspešen kasneje. Odrasli smo tisti, ki ustvarjamo pritiske v športnem okolju, ne otroci.
Otroci so v športu, ker jim je lepo, ker v tem uživajo, se zabavajo, imajo družbo. In to velja približno do 12 leta. Kasneje se šele prebudijo neke realne želje in pričakovanja.
Če boste otroka pred 12 letom vprašali, kaj si želi, bi seveda rad bil kot Ronaldo ali Messi, Roglič ali Pogačar. To se jim zdi dosegljivo, ker še ne morejo razumeti, kaj vse je potrebno narediti za tak dosežek.
Kasneje, ko se začne mladostništvo, pa so tudi malo bolj kritični, kar je super. Po drugi strani pa zaradi tega pri teh letih tudi zelo pade samozavest. Ob vseh psiholoških spremembah gotovo lahko pomoč športnega psihologa pomaga, da prepreči težave v prihodnosti.
Verjetno pa na otroka veliko vplivajo tudi mediji?
Res je. Nikoli v zgodovini športniki še niso bili tako dostopni in razkriti, kot so lahko zdaj. Seveda tudi sami odločajo, koliko svojega življenja, treninga, razmišljanja dajejo v javnost, ampak vseeno lahko že kot mlad športnik vidiš, kaj delajo tvoji tekmeci, vzorniki, starejši športniki.
To te lahko po eni strani motivira, po drugi pa zelo demotivira.
Zakaj demotivira?
Ker na socialnih omrežjih seveda prikazujemo lepe, uspešne dogodke, uspešne treninge, lepe slike, ne prikazujemo pa druge plati, ki je tudi del športa. Mlad športnik lahko dobi izkrivljeno informacijo, kaj se zares dogaja. To je past socialnih omrežij.
Prej si omenila, da mlajšim svetujete, od 15 leta dalje pa z njimi delate. Kje je razlika med svetovati in delati?
Pri starejših, bolj zrelih, to je lahko tudi pred 15 letom, čisto odvisno od posameznika, gre za vedenjsko kognitivno terapijo. To pomeni, da izhajamo iz tega, da na naše vedenje vplivajo naše misli in čustva. Govorimo o t.i. kognitivni triadi.
Če bi radi spremenili vedenje – v športu je to izvedba, igra, nastop, moramo spremeniti naše misli.
Zato je največji del tega svetovanja namenjen temu, da ugotovimo, kje je vzrok za nihanja, padce forme, razlike med treningom in tekmo.
In ko te psihološke vzroke ugotovimo, potem delamo na njih. Delamo na njih pa največ tako, da spreminjamo izkrivljena mišljenja, spreminjamo rigidna pravila o tem, kako bi moralo biti, kaj bi morali doseči in česa ne smemo narediti, nižamo pričakovanja, postavljamo realne cilje in tudi učimo tehnike sproščanja, aktivacije, vizualizacijo, postavljanje ciljev, pred-nastopne rutine, učimo nadzor misli, samogovor in tako naprej.
Se pravi uporabljamo več različnih tehnik, da bi športnik lahko spremenil mišljenje in bil posledično psihološko bolje pripravljen pokazati, kaj res zna.
To velja za športnike, ki pridejo zaradi treme, slabše koncentracije, motivacije in tako naprej. Če pa so težave drugačne, kar se v mladinskem in vrhunskem športu seveda dogaja – na primer otroci pridejo samo zaradi treme, kasneje pa prihajajo športniki zaradi sto in več različnih problemov – takrat se delo zapelje malo drugače, odvisno od problematike.
Vedno pa je najprej diagnostika in potem delo. Tako kot pri fizioterapevtu ali zdravniku moramo tudi športni psihologi najprej dobro razumeti, kaj se dogaja, da bi lahko to dogajanje spremenili.
Nikakor ne moremo na prvem sestanku kar predlagati tehnike sproščanja, na primer. Narediti moramo diagnostiko in potem na podlagi tega, kar smo ugotovili pri določenem športniku, te stvari izboljševati.
Včasih je na amaterske športnike pritisk še večji, ker profesionalni športnik zna ločiti, da je to njegova služba, zato je bolj jasno, kdaj dela in kdaj je prost. Amaterski športniki morda nimajo te jasne meje in izvajajo še večji pritisk sami nad sabo. Bi tudi njim prav prišel športni psiholog?
Lepo si povedal. Sami sebi ustvarjajo pritisk. To je tudi glavni problem rekreacije.
Se pravi rekreacija je, da se s športom rekreativno ukvarjam, zato ker mi je všeč. V njem uživam, to je moj hobi.
Ampak saj veva, kako je. Težko ostanemo na rekreativnih ciljih. Potegne nas, da si postavljamo rezultatske cilje, da se primerjamo z drugimi. Recimo na Stravi ali kje drugje. Težko je ostati netekmovalen.
To vodi do pritiskov, ki si jih rekreativni športniki naložijo sami. Problem pa je seveda v osnovi v tem, da ti cilji niso primerni za njih. Če ne želijo biti pod pritiskom, si morajo cilje drugače postaviti. In ti cilji morajo biti bolj povezani z osebnim napredkom, zadovoljstvom, preživljanjem prostega časa na dober, zdrav način, ne pa toliko z rezultatom.
Drugi problem si sam omenil. Se pravi, časovno to ni mogoče. Nemogoče je, da rekreativni športnik osem ur dela, skrbi za družino in potem še zraven trenira na način kot vrhunski športniki, kar si rekreativni športniki pogosto želijo. To ne gre. V 24 urah tega ne moreš narediti, razen če greš v škodo sebi in svojem zdravju, telesnemu in mentalnemu.
Zato je delo z rekreativnimi športniki pri nas predvsem usmerjeno v to, da jih umirimo, da najdemo problem kje drugje, če je prisoten – v smislu da skozi šport želijo reševati kako drugo problematiko. Pomagamo jim uskladiti obveznosti, postaviti realne cilje in razumeti svoj neuspeh kot nekaj, kar ni neuspeh ampak naraven del rekreativnega športa.
Verjetno bi uganil, da veliko rekreativnih športnikov k nam ne pride ravno zato, ker jim ne damo tega, kar si želijo. Oni bi radi trenirali, tekmovali in delali s športnim psihologom tako kot vrhunski športniki, ampak to ni v redu in to ni zdravo.
Bi športni psiholog rekreativnim športnikom svetoval, da se ne ženejo toliko in da naj manj trenirajo, ali bi jim lahko pomagal, da še vedno zelo trenirajo, ampak imajo neko zdravo mejo?
Težko govorim na splošno. Športniki in rekreativni športniki se med seboj razlikujejo. Najti moramo neko ravnotežje, ki bo zdravo zanj, za družino in za ljudi okoli njega.
To ne pomeni nujno, da vsi rekreativni športniki pretiravajo. Nočem, da se me tako razume, ampak če pretiravajo in če so nerealni pri svojih pričakovanjih, potem jih je gotovo dobro malo umiriti. In kar je zanimivo, ravno to jim bo pomagalo, da bodo dosegli boljše rezultate.
To pa je verjetno tudi končni cilj športnega psihologa, da športnikom pomaga doseči boljše rezultate?
Ja. To je cilj športno-psihološke obravnave. Da športnik doseže rezultate, preko tega da izboljša izvedbo in svojo psihološko pripravljenost.
Osnovni cilj psihologa pa je še vedno splošna življenjska dobrobit, zadovoljstvo z življenjem. Nikoli ne more rezultat pretehtati tega cilja. Nikoli ne gremo čez to.
Če želiš biti vrhunski, moraš it čez neke meje, to pa je verjetno v nasprotju s psihološkim zdravjem?
Ja, tako je. Pogosto rečemo, da vrhunski šport telesno ni zdrav, ampak cilj je najti ravnotežje, da delamo nekaj, kar je dobro tako za telesno kot mentalno zdravje.
Je pa normalno, da če si v športu stalno soočen z neuspehi, se boš soočal z večjimi psihološkimi preizkušnjami, kot če tega ne bi sploh počel. Zato pa je prav, da se s športom ukvarjamo, da imamo te izkušnje, da s tem rastemo.
Kako kot psiholog in športni psiholog usklajuješ cilj, da je človek čim bolj psihološko zdrav in obenem čim bolj športno uspešen?
Mislim, da je to v meni in v vseh športnih psihologih vgrajeno in da vedno na to paziš. Nikoli nimam dileme, kako res ravnati. Mislim, da sem do zdaj vedno izbrala pravi pristop. Redko smo bili res v konfliktu, kaj je zdravo in kaj ni.
Torej se da združiti?
Ja, absolutno.
V odnosu s športnikom moramo biti nevtralni. Mi hitreje opazimo, kdaj športnik pretirava ali kdaj dela premalo. Bolje opazimo, kaj se dogaja, kot on sam pri sebi in ga lahko na to opozorimo.
Dobro je, da sodelujemo s trenerji, ker nam lahko zelo pomagajo pri diagnostiki in pri vodenju športnika. Tudi mi lahko trenerjem svetujemo, na kakšen način delati s športnikom.
Absolutno pa mora veljati pravilo molčečnosti. Pogovor s športnikom ostane med nama. Če bi športnik videl, da si izdal njegove skrivnosti, se k športnemu psihologu ne bi več vrnil.
Kaj lahko naredimo sami brez psihologa?
Prva stvar so cilji. Bodimo realni v pričakovanjih. Ne smemo si postavljati le rezultatskih ciljev, ampak predvsem izvedbene cilje. Kako bom naredil, kako bom tekmoval, kaj bom delal. Ne pa moram biti prvi, moram zmagati, moram se dokazati.
Druga stvar je interpretacija napak ali neuspehov. Naj bo mirna, razumska. Takšna, kot bi jo uporabili, če bi svetovali drugim. Vedno se izkaže, da imajo športniki za druge nešteto lepih besed. V smislu: »Ja, ni ti šlo, nič hudega, saj si zelo dobro treniral, bo drugič boljše.« Ko pa razmišljajo o sebi, pa rečejo: »Ti si nesposoben, kako ti to ni uspelo.« Dvojna merila imajo. Pomembno je, da si razložimo neuspeh realno, objektivno, mirno. Ker če se bomo kritizirali in sami sebe sabotirali, ne bo nič bolje, kvečjemu slabše.
Tretje pa bi rekla, da iščemo ravnotežje med svojimi obveznostmi in prijetnimi dejavnostmi, da ne pademo v zanko, več kot delaš, boljše je. To ne drži vedno. Delaj dobro, kvalitetno. Pazi na stvari, ki so za športnika pomembne, kot so prehrana, regeneracija, treningi. Istočasno pa potrebuješ ravnotežje. Poišči kak hobi, pojdi v naravo, na sprehod, druži se z drugimi, ne vsega staviti samo na šport.
Če bi se želeli obrniti nate, kje te lahko najdejo?
Lahko mi pišejo po e-pošti: andreja@sportni-psiholog.si ali me poiščejo na spletni strani www.sportni-psiholog.si. Z veseljem odgovorim na vsako vprašanje.
Bi še sama kaj dodala?
Tisti, ki že dlje časa razmišljajo, da bi se odločili za športnega psihologa, naj ne oklevajo. Mislim, da lahko rešimo večino problemov, ki jih športniki imajo in se z njimi soočajo že več let, pa se bojijo poiskati pomoč. Ni strahu, da ne bi vsak našel psihologa, ki mu ustreza. Predlagam, da športniki pogledajo na seznam vseh športnih psihologov: www.sportna-psihologija.si.
Preberi tudi:
Tina Goršek Šparovec - Prehrana otrok in vloga staršev
Obvladovanje stresa z izdelki Swanson