Bil je lep zimsko obarvan dan, ki ga je popestrilo sporočilo: »Marjetka, a bi ti sodelovala na našem VirtuSlo Zwift Live 4Endurance dogodku in tekmovala s še štirimi puncami? Kvalificirana si, saj si vozila eno našo dirko.«
Priznam, da sem kar globoko vdihnila in že mi je bilo žal tiste ene in edine Zwift dirke. Iskala sem vse mogoče izgovore, od kašlja, ki me je pestil že več kot teden dni, do tega, da sem v bistvu želela iti še na nek blaten gravel dogodek.
Ampak … dirka je le dirka, pa čeprav sem malce dirkaško »zarjavela«, seveda nisem mogla reči ne. No, pa tudi zelo slabo vreme je bilo predvideno za soboto, 17. 12., in za moj kašelj to zagotovo ne bi bilo dobrodošlo.
In tako sem se ob 9.00 znašla v Supernovi, malce nenaspana in z malce pospešenim utripom v velikem pričakovanju štarta virtualne dirke. Ko sem spoznala sotekmovalke, je bilo malo lažje, saj sem ugotovila, da smo si vse precej podobne, s srcem na kolesu ne glede na leta. Urška, Kristina, Aleksandra, Darja in jaz.
Pet deklet, pet prijatelic, se je udarilo za naslov prvakinje.
Ker smo štartale prve, so fantje iz VirtuSlo za nas hiteli pripravljati trenažerje, preverjati povezave in vse ostale tehnične podrobnosti. Čas je za ogrevanje. Ja, ampak jaz moram še enkrat na stranišče. Jaz tudi, pa še jaz. In smo šle. Nato smo si zaželele srečo in se podale v boj.
Od štarta na »nož«, kot sem imela zapisano v nekem daljnem spominu doživetij s cestnih ženskih dirk. Ah ja, kaj mi je tega treba? Najraje bi kar odvila, ampak kam pa naj odvijem, če sem pa fiksno vpeta v trenažerju? No, s trenažerja pa res ne morem sestopit, pa še preveč ljudi nas gleda. Joj pa čisto suha usta imam, v katerem bidonu že imam Zero Drink? Ampak ena kava bi pa pasala zdajle. Vse to in še več se mi je podilo po glavi. Dirka pa seveda v polnem teku. Vse gonimo, kot da gre za življenje.
Zero Drink se je izkazal za pravo izbiro na kratkih preizkušnjah. Brez kalorij, a z nujno potrebnimi elektroliti.
Konec prve sprint dirke, minuta pavze in gremo dalje na drugo. No, tukaj so fantje poskrbeli za moje gravel navdušenje, saj so mi pozabili izklopiti »real feel« in me je na posameznih odsekih pošteno pretreslo. Sledi malo daljša pavza, ker smo bile prehitre (itak!).
Za veliki finale pa še zadnja dirka. Kaj naj rečem, gorski kronometer, ki sem ga v bistvu komaj čakala, saj mi je bilo to še najlažje prevoziti v svojem W/kg tempu.
Končno tretje mesto in zaslužena nagrada.
In potem konec in žuuuur. Končala sem na 3. mestu, več kot zadovoljna. Lepo je bilo virtualno »švicati« v živo.
Super dogodek, super punce in odlična organizacija. Da o 4Endurance nagradi sploh ne govorimo.
