UCI Gran Fondo Championships: izkušnja iz prve roke

Nejc Pogačnik se je v začetku avgusta udeležil ene največjih preizkušenj svoje kolesarske kariere. Po uspešnih kvalifikacijah se je odločil za sodelovanje na amaterskem svetovnem prvenstvu v vožnji na čas.

V Glasgow so pripotovali le najbolj zagreti in najbolje pripravljeni rekreativni kolesarji s celega sveta. Nejc zagotovo sodi mednje, čeprav v svoji skromnosti tega ne prizna prav rad. 

Na poti do zastavljenega cilja smo mu pomagali tudi pri 4Endurance. Nejca smo podprli z želenimi prehranskimi dodatki, ki so poskrbeli, da mu ni zmanjkalo energije na dolgih treningih in tudi na dirki. 

Besedo prepuščamo Nejcu, da iz prve roke pove, kaj vse zahteva nastop na svetovnem prvenstvu, koliko odrekanja je potrebno in kako kolesar doživi nastop na velikem odru. 

Z Nejcem se lahko pomeriš tudi ti. Prijavi se na VirtuSlo 4Endurance Zwift ligo in preizkusi svojo formo. 

Uživajte!

---------------------------------------------

29 minut. Veliko? Malo? Odvisno od trenutka. Ko ti je lepo, mine hitro, ko trpiš, se zdi kot večnost.

Kaj pa je bilo potrebno, da sem prišel do rezultata 29 minut na UCI Gran Fondo Championships? Veliko več kot 29 minut trpljenja, odrekanja, slabe volje, obupanosti in tipičnih “Kaj mi je tega treba” misli. Letošnje tekmovanje je potekalo na Škotskem - v Glasgowu in okolici.

Občudujem tiste, ki v psihičnem in fizičnem naporu tekme uživajo oziroma vsaj pravijo, da uživajo. Napora se v najboljšem primeru nekako navadiš, jaz sem se ga navadil v svojih plavalnih dneh. Svetovno prvenstvo lahko najbolje primerjam s plavanjem, saj sem bil takrat nazadnje tako utrujen. Ampak lepo po vrsti.

Sam se sicer nimam za kolesarja, vsaj ne tistega, ki bi živel za kolo. Kolesarstvo je zame več ali manj način ohranjanja kondicije in “pobeg” od vsakdanjih skrbi.

Posledično so tudi moji nastopi na tekmovanjih bolj kampanjski ali še bolje rečeno, stvar navdiha. Letos je prvič za ta navdih poskrbel Vid, prijatelj iz našega kolesarskega društva VirtuSlo 4Endurance, ki me je prepričal v vzdržljivostno preizkušnjo CroUltra.

Kako do najboljše forme v kratkem času?

Ker letos pozimi na Zwiftu nisem bil tako priden kot kakšno leto poprej, sem rabil nek »boost«. Pridobil sem ga z nastopi na spomladanski VirtuSlo 4Endurance Zwift ligi in Zwift Racing ligi. Te dirke so poskrbele, da sem v osmih tednih formo spravil na nek spodoben nivo.

Tradicionalne aprilske VirtuSlo priprave v Umagu so le-to še malo izpilile in nekaj tednov zatem sem se na kronometru v sklopu Istria Gran Fondo zavihtel na 3. mesto in se tako uvrstil na letošnje svetovno prvenstvo v Glasgowu. V meni je začelo tleti.

Po uspešno odpeljani CroUltri, kjer sem postal evropski prvak v vožnji na 6h, je bil čas, da zaviham rokave in poskrbim, da bom lahko prišel v Glasgow in to v svoji najboljši formi.

Tako kot lani pred Trentinom sem se tudi letos povezal s Simonom Cirnskim iz HPC-ja. Naredil sem nekaj testov in se lotil dela po programu, ki me letos nikakor ni šparal.

Priprava na tekmo

Ker brez nič ni nič, sem vse skupaj z nekaj jamranja dokaj dobro izpeljal. Skoraj težje kot priprava pa je bila organizacija samega potovanja. Projekt je precej zahteven tako finančno kot organizacijsko, psihični pritisk pa vse skupaj še oteži.

Na srečo so mi na tej poti pomagali razni podporniki športa, po zaslugi našega predsednika Matjaža, pa tudi podjetje 4Endurance. Brez izdelkov kot so Training Bar, Unit Gel, Nrgy Unit Drink 90, Salty Bar, Zero, Absolute, Regen in še katerega, bi moje telo sredi priprav zagotovo kapituliralo.

V Edinburg sem potoval tik pred zdajci, saj svoje visoko noseče partnerke nisem želel pustiti predolgo same. Let ni imel ravno ugodne časovnice, tako da sem v hotel prišel šele ob tretji uri zjutraj. K primanjkljaju spanca je zelo pripomoglo tudi 16-urno celonočno reševanje dan prej, ko smo v nelagodnem vremenu iskali, našli in pripeljali v dolino dva ponesrečena tuja planinca.

Lahko verjamete, da sem zaspal kot malo dete, budilka pa je ta moj sen kruto in predvsem prehitro prekinila nekaj do 10. ure, da sem še ujel hotelski zajtrk. Dan pred dirko je vedno precej dolgočasen. Ogled proge, registracija, pregled kolesa, večerja, krajši sprehod, priprava kolesa na dirko, raztezne vaje in spanje.

Organizatorji so na žalost in nemalo jeze tekmovalcev poskrbeli, da smo tisti del po pregledu kolesa morali zelo »pohiteti«. Za 600 tekmovalcev so pripravili zgolj eno stojalo za pregled, kar je pomenilo, da smo kar tri ure čakali v tako dolgi koloni, da se je ne bi sramovala niti banka  prvega v mesecu, ko na dvig svoje pokojnine stoično čakajo naši upokojenci.

Ko gre zares

Na “Dan D” sem se počutil presenetljivo dobro, kar pa je za mene pred takšnimi preizkušnjami značilno. V miru sem počakal, da je ura odbila 12.30h, da začnem s svojim predštartnim ritualom, ki mi vzame približno dve uri.

Vse je potekalo po vnaprej zastavljenem planu, ki ga je malo spremenila nepričakovana zamuda na štartu. Namesto 10 minut čakanja, smo tako čakali dobrih 30 minut, kar za ogreto telo zagotovo ni ravno vzpodbudno. So bili pa vsaj pogoji za vse enaki.

Štartna rampa, 30 sekund do štarta, klik pedal, klik gumba na Garminu, nekaj globokih vdihov, 5, 4, 3, 2, 1 in  “GO!”. Tako preprosto se je pričel trenutek, za katerega sem zadnja dva meseca tako trdo garal.

Bil je čas, da naredim to, za kar sem tukaj.

Prvih nekaj kilometrov je šlo zares odlično, moč je bila dobra, morda celo predobra, zato sem svojo nožno konjenico malo brzdal in držal nazaj. Kar dolgo časa sem se počutil kot na jutranjem sprehodu s svojo psičko, potem pa je prišel 16. kilometer, ko se je očitno nekdo začel igrati s tistim stikalom za temnenje luči, samo da je bilo tokrat to stikalo povezano z mojim telesom.

Na 16. kilometru sta telo in glava začela ugašati. 

Začel sem ugašati, lahko se zahvalim le svoji glavi, da nisem neslavno kapituliral nekje sredi lepega škotskega podeželja. Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje tako na robu. V daljavi vidim krožno križišče, ki je bilo tik pred ciljem. S težavo ga zvozim, verjetno povsem zgrešeno. Čuti tako nagajajo, da je nemogoče sprejemati pametne odločitve.

Ciljni šprint je bil posledično bolj kot ne v slogu kakšne dobre Hitchcockove komedije. Ciljna črta, odrešitev in na srečo kilometrska ravnina, da sem prišel k sebi. Bilo je konec.

Končno čez cilj

Ko prečkaš ciljno črto na kronometru si po navadi “mrtev”, psihično in fizično, a vseeno upaš. Upaš, da je bilo vloženega dovolj, da si premagal vse. Upaš, vse dokler te ne zadane realnost in tokrat je realnost prišla v obliki 8. mesta. Dobro, slabo, stvar perspektive.

Nejc je na koncu zasedel 8. mesto. 

Kakorkoli obračam, je to konec nekega nič kaj lepega in glamuroznega, vsekakor pa napornega procesa, ki me je pripeljal do izkušnje, ki je ne bom nikoli pozabil.

Hvala 4Endurance Slovenija za vso podporo, ki ste mi jo v tem procesu nudili. Slišalo se bo klišejsko, ampak v izdelke Nduranz in 4Endurance resnično verjamem. So dobrega okusa, ne povzročajo prebavnih težav in telesu nudijo vse potrebno, da se lahko le-ta osredotoči na trening in tekmo.

Do naslednjega navdiha vam želim vse dobro. Kdo ve, morda pa je le-ta že takoj za ovinkom.